Ljudem, ki prijavijo zlorabo, bi se morali zahvaliti

Zaradi primera pedofilije in samomora kriškega župnika Maksa Suarda se je v delu slovenske manjšine ustvarilo čudno ozračje. Kljub duhovnikovemu priznanju (kdor je prebral pismi, ki ju je zasegla policija, potrjuje to vsebino) marsikdo noče verjeti ali minimizira, več ljudi pa paradoksalno obsoja žensko, ki je bila pri 13 letih žrtev zlorabe. Tako stališče je v pogovoru s Primorskim dnevnikom presenetljivo zavzel nekdanji škofov vikar Franc Vončina, ostali slovenski duhovniki se od njega še niso javno distancirali. Drugače mislečih Slovencev je v katoliških in nekatoliških krogih ogromno, a se v javnosti (predvsem italijanski) ne izpostavljajo preveč. Medtem je nekdo namenil ženski žaljivo pisno sporočilo: na njenem avtomobilu je pustil listek z žaljivim stavkom v slovenščini. Karabinjerji so s tem seznanili tožilstvo, ki je uvedlo preiskavo.
Obiskali smo sedež tržaške škofijske Karitas. Tam dela socialna svetovalka Kristina Martelanc, ki ima tako v službi kot med prostovoljnim delom opravka z različnimi ljudmi. V dobrih 20 letih je obravnavala tudi več primerov spolnih zlorab nad deklicami ali dečki. »Žrtve so Italijani in Slovenci. Z mano se pogovarjajo ljudje, ki so dolgo molčali. Še nisem naletela na primer, ko bi šlo za eno samo dejanje, navadno se to ponavlja,« je povedala. Večina žrtev se ji je izpovedala 10, 20 ali 30 let po zlorabi. Nekdo se je oglasil po 55 letih in ji prvič opisal boleč dogodek iz otroštva. V molk jih je silila tudi kultura nerazumevanja.
V zadnjem primeru je močan obrambni mehanizem, značilen za tovrstne primere, zajel kar nekaj ljudi. Socialna svetovalka gleda na to izključno na osnovi poklicnih izkušenj, saj župnika ni poznala in prav tako ne pozna mlade ženske. »Pomembna so dejstva in ne govorice. Ob tej zgodbi je nastopila neka kolektivna čustvena zmeda, v kateri se je izgubila rdeča nit sporočila. Osnovno sporočilo je: bodimo pozorni na človeka v stiski. Pri zlorabah moramo zelo spoštovati osebo, ki se opogumi in javi. To je tako težko, da večina ljudi spregovori mnogo kasneje. Ko so odrasli, se počutijo močnejše in običajno se v njih prebudi zaščitniški čut do drugih. Takim ljudem se moramo zahvaliti.« »Sporočilo, ki izhaja v teh dneh, pa je zelo hudo: drage žrtve, bodite tiho, drugače bo gonja. To je nedopustno na vseh nivojih,« je opozorila Martelančeva in mimogrede prebrala odlomek iz Svetega pisma, ki obravnava prav to temo (prvi vrstici 17. poglavja Lukovega evangelija) ter spomnila na odločna stališča papeža Frančiška. Družina žrtve zasluži opravičilo, skupnost naj se z njo zbliža. Naša sogovornica vabi k splošni streznitvi in opozarja, da »je Maks Suard priznal svoja dejanja in se opravičil, verniki in drugi torej naj ne dvomijo v njegove besede«.