Furlanič in Cosolini

»V vseh teh dneh sem bil pod velikim pritiskom in pod težo velikih odgovornosti,« pravi Iztok Furlanič. V teh zanj nelahkih trenutkih sta mu zelo dosti pomenili bližina in solidarnost prijateljev, znancev in tovarišev. Solidarnost so mu izrekli številni ljudje, ki jih sploh ne pozna, dosti pa je bilo tudi napadov, gneva in žalitev. »Opravičil sem se tistim, ki so ga moje besede o polpretekli zgodovini lahko užalile in prizadele. In drugič, povedal sem, da mi ni lahko biti predsednik in obenem svobodno izražati moja politična in nazorska stališča.« Furlanič razmišlja tudi o odstopu.
»Moja mama, Slovenka s Krasa, je doživljala maj 1945 kot osvoboditev, moj oče, Istran in antifašist, pa je konec jugoslovanske okupacije Trsta doživel kot korak k priključitvi mesta Italiji,« poudarja župan Roberto Cosolini. Po njegovem je obstajal načrt, da bi Jugoslavija anektirala Julijsko krajino. »Nekateri so si tega želeli, večina Tržačanov pa se je tega bala, zato so odhod zadnjega jugoslovanskega vojaka iz mesta doživeli kot novo osvoboditev,« dodaja župan. 12.6.1945 ostaja vsekakor po njegovem »etapa« v težki in zapleteni zgodovini Trsta. Cosolini ne zameri Furlaniču, da goji svoj zgodovinski spomin, očita mu, da ne priznava mnenja drugače mislečih, ki jim odhod zadnjega jugoslovanskega vojaka nekaj pomeni.