Kar se dogaja v Iraku, je nevarno za ves svet

Irak in zlasti njegovo krščansko skupnost je z nastopom skrajnežev Islamske države doletela velika nesreča, ki predstavlja nevarnost za ves svet, če se bo skrajnežem še naprej dajalo orožje in denar, vprašanje pa je, kje so Združeni narodi, kje je Amerika, ki toliko govori o demokraciji, in kje je Evropa, ki bi tudi morala imeti nekatera načela. Tako razmišlja msgr. Shlemon Warduni, pomožni škof kaldejske katoliške skupnosti v Bagdadu, ki je te dni na obisku v Trstu, kjer bo drevi (11. marca) v stolnici sv. Justa gost tretjega iz niza postnih srečanj Katedre sv. Justa (začetek bo ob 20.30). Naslov Wardunijevega predavanja je "Blagor preganjanim", dogodek pa se bo izjemoma začel in zaključil z molitvijo za kristjane, ki v tem času doživljajo mučeništvo v Libiji, Iraku, Nigeriji, Indiji, Pakistanu in drugod, medtem ko krščanstvo doživlja veliko preizkušnjo tudi v zahodnih državah, opozarja tržaški nadškof msgr. Giampaolo Crepaldi, ki je skupaj s sobratom iz Bagdada nastopil na dopoldanskem srečanju z novinarji.
Krščanska skupnost v Iraku je zelo stara, saj so kristjani prisotni domala že od prvih začetkov krščanske vere. Izročilo pravi, da je krščanstvo v to deželo pripeljal Kristusov apostol Tomaž, ki se je nato odpravil oznanjat evangelij v Indijo, oznanjevanje v Mezopotamiji pa prepustil domačim kristjanom. Krščanstvo je pravi razmah doživelo v 4. stoletju po Kristusu, s prihodom islama pa se je začelo nazadovanje, pri čemer je msgr. Warduni opozoril, da so prvi muslimani hoteli gojiti dobre odnose s kristjani, v naslednji fazi pa so jih začeli zmerjati z "neverniki" in jim groziti s smrtjo. Kljub temu so kristjani skušali ohraniti dobre odnose in so tudi sami sodelovali pri obrambi Iraka v raznih zgodovinskih obdobjih. Od časa do časa so se pojavljali fanatiki, ki so hoteli izvesti genocid nad kristjani, ampak nikoli ni prišlo do take situacije, kot se kaže danes, ko ljudi ropajo in podijo iz njihovih domov ter jih skušajo izkoreniniti. Na začetku so se borci Islamske države delali zelo zmerne, po približno desetih dneh so na območjih pod lastnim nadzorom preprečili vsem kristjanom sodelovati v vladi, ljudje so ostali brez službe in plače, čez nekaj dni pa se je na vratih krščanskih hiš pojavila črka "N", kar ne pomeni "Nazarenec", kot se večkrat napačno poroča, ampak "Nassara", se pravi "nevernik". Kristjane so postavili pred izbiro: ali prestopijo v islam, ali začnejo plačati poseben dave, ali pa se izselijo, četrta možnost pa je pomenila smrt. Hoteli so ostati kristjani, zato so odšli, pravi škof Warduni, ki je prepričan, da so Irak in njegovi kristjani žrtve vnaprej pripravljene zarote, kdo stoji zanjo, pa ni znal povedati, čeprav je prepričan, da tako Amerika kot Evropa to dobro vesta.
Ob kristjanih trpijo tudi pripadniki drugih skupnosti, zlasti jazidi, katerih ženske so pripadniki Islamske države ugrabili in prodali na tržnici, prav tako so že uničili številna krščanska, pa tudi muslimanska verska središča in kulturne spomenike iz večtisočletne zgodovine Mezopotamije. Škof Warduni je skrajneže označil kratkomalo za "hudiče", s katerimi ni možen dialog, medtem ko bi se morali začeti pogovarjati s tistimi, ki jih plačujejo in jim nudijo orožje, da bi preprečili nadaljnjo prodajo orožja, vprašanje pa je, ali sta Evropa in Amerika pripravljeni na to. To je treba glasno povedati, iraški kristjani zahtevajo samo spoštovanje človekovih pravic. Msgr. Warduni je tudi predsednik iraške Karitas, ki je oskrbela s hrano okoli 20.000 družin, med katerimi je tudi več muslimanskih in jazidskih družin. Vsekakor fanatiki in skrajneži predstavljajo le en del muslimanov, zmerni krogi težijo k premoščanju verskih razlik in iskanju skupnih točk s kristjani, kot so molitev, dela usmiljenja, ljubezen do staršev in vera v posmrtno življenje, na prvo mesto pa želijo postaviti skupno državo, Irak.