Čas za velikonočno potico

Brez sladkih priboljškov ni praznikov. Velika noč pa je velik praznik, ob katerem se pod dobrotami šibi miza. Nepogrešljiv del nasitne in hranljive velikonočne hrane je nedvomno potica. Ste vedeli, da so jo najprej pekli v srednjeveških samostanih? Kmalu se je ta kulinarična moda razširila po gradovih, v mestih in na podeželju. V svojih zapisih sta jo omenjala že Primož Trubar in Janez Vajkard Valvasor. V 18. stoletju je bila doma že skoraj po vsej Sloveniji, pa tudi na Tržaškem.
V teh predprazničnih dneh bodo tiste najbolj pridne gospodinje spekle vsaj eno potico. Najboljše potice pečemo v potičniku; v okroglem modelu z luknjo v sredini. Priprava potice je nekoliko dolgotrajnejši postopek, vzhajanje je nočna mora za marsikatero še tako veščo kuharico, zato se peke potice dobre gospodinje ne lotijo tik pred zdajci - danes je namreč že žegen in takrat ni časa za večja opravila.
O tem, kako se pripravlja potica in kako mora vzhajati, smo se pogovarjali z dvema gospodinjama iz Barkovelj, ki ob tradicionalni barkovljanski prireditvi Pokušnja kruha, vina in olja vsako leto pripravita celo morje potic. Naj mimogrede spomnimo, da bo letošnja prireditev na programu 18. aprila. Gospa Sabina Nibrant, ki ima častitljivih 86 let, je velikonočne potice že pripravila, gospa Ida Gregori, dama z visoko starostjo, ki šteje kar devet desetletij, pa bo potico pripravila tik pred zdajci. »Žal mi počasi zmanjkuje moči. Ni več tako kot pred leti, ko sem se brez težav lotila peke potic«, nam je v telefonskem pogovoru zaupala prijazna Barkovljanka, ki potico pripravlja po klasičnem receptu.
To, da je za pripravo dobre potice potreben tudi kanček sreče in da je potica, kar zadeva pripravo, ena najzahtevnejših slaščic, priznava tudi gospa Sabina, ki je potice spekla že kar nekaj dni pred prazniki.