Čudna nevednost o Rižarni

Italijansko obrambno ministrstvo aprila leta 1970 uradno še ni vedelo, kaj se je po 8. septembru 1943 dogajalo v tržaški Rižarni. To izhaja iz dopisa, ki ga je zunanje ministrstvo poslalo italijanskemu veleposlaništvu v Beograd. Obrambno ministrstvo se za svojo »nevednost« sklicuje na korespondenco generalnega štaba vojske, »iz katere ni bilo mogoče ničesar odkriti v zvezi z domnevnimi pokoli v Rižarni.« Da se v Nemčiji in Italiji nekaj dogaja v zvezi z Rižarno je zunanje ministrstvo izvedelo iz Beograda. Tamkajšnja ambasada je povzela pisanje jugoslovanskega tiska (slednje je povzelo italijanske medije), ki je poročal, da naj bi nekateri visoki nemški častniki od januarja 1944 do konca aprila 1945 ukazali uboj in upepelitev 3000 antifašističnih internirancev (med katerimi 1200 Slovencev, Italijanov in Židov).
Navedeni dopis iz Beograda nosi datum 2.april 1970, ko je tržaški preiskovalni sodnik Sergio Serbo že dve leti preiskoval Rižarno. S pokolom v edinem koncentracijskem taborišču v Italiji se je že nekaj let ukvarjalo tožilstvo v Hamburgu. Maja 1964 je nemško sodišče zaprosilo italijansko partizansko združenje API za gradivo o nacističnih pokolih, ki ga je zbiral Deželni inštitut za zgodovinsko odporniškega gibanja s sedežem v Trstu. To sta prva in najbrž tudi najbolj pomembna dokumenta o Rižarni iz t.i. omare sramote, ki jo je italijanska poslanska zbornica pred nekaj meseci objavila na spletu. V primerjavi s pokoli antifašistov in civilistov, ki so jih med drugi vojno v Italiji izvedli Nemci, namenja dolgo časa prikrita in zamolčana dokumentacija Rižarni zelo malo pozornosti.