Svetoivansko srce še utripa

Krajani svojo domačo četrt v glavnem še doživljajo kot vas, čeprav to seveda ni več tisti Sveti Ivan izpred nekaj desetletij. Navade pa so se spremenile, kar so na svoji koži v zadnjih dvajsetih letih okusili zlasti trgovci. Od druge polovice devetdesetih let je v svetoivanskih ulicah svojo dejavnost opustilo več deset manjših podjetnikov, rolete so dokončno spustili mesarji, čevljarji, frizerke in drugi. Ljudje so nekoč vse kupovali »pod hišo«, danes pa se z avtomobilom ali avtobusom raje odpravljajo drugam, v super ali hipermarkete, kjer vse najdeš na istem mestu.
Sveti Ivan je tržaška mestna četrt z najmočnejšim slovenskim pečatom, saj gosti vse višje srednje šole s slovenskim učnim jezikom, domačo večstopenjsko šolo, slovenske redovnice, dve slovenski kulturni (Škamperle in Kogoj) in eno športno društvo (ŠZ Bor), pa še dva do tri slovenske »hrame«: Stadion 1. maj, Marijin dom in še neobnovljeni Narodni dom. Živ slovenski utrip dopolnjujejo gospodarske dejavnosti, saj lahko v marsikateri trgovini še vedno naročiš blago v slovenščini. To pa tudi po zaslugi podjetnikov iz Slovenije.
Obiskali smo nekatere svetoivanske trgovce, tudi zadnjega krajevnega čevljarja, ter pokramljali s slavnim domačim gostincem Mariom Subanom, ki je razkril, da so se tudi navade njegovih gostov v desetletjih bistveno spremenile - v glavnem na bolje.