Žrtvam nasilja moramo pomagati

Tragedijam, povezanim z družinskim oziroma intimnopartnerskim nasiljem, letos ni konca. Čeprav stroka ponavlja, da število femicidov, nasilnih smrti žensk, na splošno ne narašča, ne moremo prezreti zadnjih umorov. Pred nekaj tedni je v Rimu mlad moški zažgal svoje dekle, v Pordenonu je moški umoril partnerico in potem storil samomor, včeraj pa je še Trst pretresla vest o umoru srbske državljanke, ki je tu občasno delala. Tudi to žrtev je domnevno zaradi »maščevanja kot posledice neuslišane ljubezni« brutalno umoril nekdanji partner. O razširjenosti femicida in o tem, kako bi preprečili to grozo, smo se pogovarjali s Tatjano Tomičić, ki žrtvam nasilja svetuje v okviru centra Goap.
Italijanska statistika samo letos beleži 59 primerov prezgodnje nasilne smrti žensk. Lahko govorimo o alarmantnih razmerah?
Ne, podatki so več ali manj vsako leto enaki. Lani so v Italiji zabeležili okrog 130 femicidov, predlani podobno število. Te številke so za nas ustaljena norma. Seveda, ko se zgodijo štirje intimnopartnerski umori v treh dneh, zadeva postane bolj srhljiva. A kljub temu trenutne razmere ne moremo označiti za alarmantne.
Kje tičijo glavni vzroki za nasilje nad ženskami?
Problematika nasilja ima sociološki, zgodovinski in kulturni okvir. Vse dokler bo moški vztrajal pri tradicionalnem prepričanju o partnerskih odnosih in o vlogi žensk, bo nasilje del naše vsakdanjosti. Ko pa se bo posameznik zavedal, da partnerica ni njegova osebna lastnina, ki jo s partnerskim odnosom pridobi v trajno last, bo prišlo do premika v pravo smer. Vmes pa bo treba »popraviti« še nekaj zadev; o pomenu nenasilnega vedenja bo treba z otroki govoriti doma in v šoli, v primeru intimnopartnerskega nasilja na ulici, v parku ali pri sosedih doma, se bo treba naučiti posredovati itd. Skratka, stremeti moramo k enakopravnejši vzgoji.
V zadnjih časih so žrtve (nekdanjih) partnerjev mlada dekleta? Kaj se dogaja z identiteto mladih moških?
Nič posebnega. Se samo reproducira stereotip velikega patriarhata.
So intimnopartnerski umori naključna dejanja nenasilnih moških?
Nikakor ne. Gre za končni akt v kontinuumu nasilja v intimnopartnerskem odnosu. Skoraj vsi storilci so bili že prej nasilni do partneric, prav tako so svojo namero pred izvedbo kaznivega dejanja nakazovali z grožnjami in zalezovanjem. Umora nikakor in nikoli ne smemo jemati kot nesrečo, ki se zgodi zaradi trenutnega besa ali izbruha strasti.
Bi s strožjimi zapornimi kaznimi nasilneže morda odvrnili od skrajnega dejanja?
Ne vem, kaj bi pomenile strožje kazni. Že tiste, ki so v veljavi, se ne izvajajo. Kazni so namreč časovno predaleč od kaznivega dejanja; minejo leta, preden nasilnežu izrečejo kazen.
Kaj bi še bilo treba izboljšati?
Potrebovali bi celovit in koordiniran sistem pomoči žrtvam nasilja v družini. Nasilje nad ženskami bi morali sistematsko preprečevati, vsaki žrtvi nasilja pa zagotoviti pravico do podpore in pomoči, ki jo potrebuje. Na ta način bi morda preprečili tudi kakšen primer femicida.