Skrivnostna tržaška zaklonišča

Podzemni svet sestavljajo tudi skrita bombna in vojaška zaklonišča, ki jih je v Trstu veliko, a nič več kakor v raznih drugih mestih. Zapuščeni, hladni in temačni rovi so znani le malokomu, čeprav je podatkov o gradnji zaklonilnikov v državnih in občinskih arhivih na pretek. Na Tržaškem so večino umetnih rovov zgradili med drugo svetovno vojno kot zaklonišče pred bombnimi napadi. V Trst in njegovo okolico so zavezniki samo 10. junija 1944 odvrgli 400 bomb, zaradi katerih je umrlo 463 ljudi, od katerih 15 pred vhodom v eno od mestnih zaklonišč. O podzemnih hodnikih, nišah in rovih nam je veliko povedal Paolo Guglia, tržaški topograf, jamar in član Jadranskega speleološkega društva, ki je skupaj z nekaterimi kolegi in somišljeniki napisal knjigo o tržaškem podzemlju Trieste sotterranea.
Za gradnjo zaklonišč je bila med drugo svetovno vojno pristojna Občina Trst, ki je infrastrukturne objekte gradila po celem ozemlju (na Opčinah so na primer pri obelisku zgradili kar tri rove) in strogih merilih, ki so jih določali zakonski odloki iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Daleč največje vojaško zaklonišče je tisto, ki je imelo vhod v Ul. Fabio Severo. Bunker, znan pod imenom Kleine Berlin, je imel štiri dostope, od katerih je bil eden povezan s kletnimi prostori bližnje sodne palače. Najbolj obiskan podzemni rov pa je bržkone nekdanje bombno zaklonišče v Ulici Reni, kjer so člani Jadranskega speleološkega društva uredili pravi speleološki muzej, ki so ga poimenovali Speleovivarium. To zaklonišče so jamarji izbrali za muzej, ker so v njem našli lastnosti, značilne za naravne jame: pravo temperaturo, vlago in zvočno izolacijo.