Spomin - svetilnik pri gradnji boljše prihodnosti

Pred 72 leti, 27. januarja 1945, so enote sovjetske Rdeče armade vkorakale v eno izmed največjih nacističnih taborišč smrti Auschwitz v od Nemcev okupirani Poljski in ga osvobodile. Na ta dan obeležujemo od leta 2005 mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ki je zahteval okoli šest milijonov Judov.
Ob številnih prireditvah, ki se tudi pri nas vrstijo že ves teden, je bila osrednja svečanost včeraj dopoldne v Rižarni, kjer so se žrtvam poklonili predstavniki oblasti, združenj borcev, deportirancev, partizanov in drugih organizacij ter veliko višješolskih dijakov (med drugimi tudi dijaki 5.B razreda liceja Prešeren) in le nekaj občanov. »Na ta dan želimo utrditi naše zavzemanje, da pozaba ne bi izbrisala zavesti o tem, kar je bilo,« je zbrane v nekdanjem koncentracijskem taborišču nagovoril tržaški župan Roberto Dipiazza. Opozoril je na besede madžarskega pisatelja, nobelovca in nekdanjega deportiranca v Auschwitzu in Buchenwaldu Imreja Kertesza, ko je spomnil na »neizmerljivo poznavanje, ki ga moramo ohranjati in prenašati na bodoče rodove, da bi se te grozote ne ponovile.« Auschwitz nas svari, česa je sposoben človek, je dejal Dipiazza, ki podoben fanatizem in sovraštvo vidi danes v terorizmu, ki seje smrt po svetu. Tako kot včeraj so tudi danes tarča krvnikov vsi, ki so drugačni – sovražniki torej, čemur se je moramo slej ko prej zoperstaviti. Ravno zaradi tega morajo po njegovi oceni mladi ohranjati spomin – ki naj jim služi kot svetilnik pri gradnji boljše prihodnosti.
Na begunsko krizo, humanitarno stisko in teroristična dejanja se je nato navezal dolinski župan Sandy Klun. Zdi se, kakor da bi se človeštvo odreklo napredku, materialnemu ter etničnemu razvoju ter ubralo povsem nasprotno pot, je ocenil: vojne posege namreč zakrinkamo z besedami »mirovna misija«, »izvažanje demokracije«, »predhodna obramba«, a v resnici prinašamo samo uničenje in smrt, katerega prve žrtve so prebivalci – komur uspe zbežati smrti, si skuša drugje ustvariti novo življenje.