Veliki centri za azilante: dražji in manj učinkoviti

Italijanska škofovska konferenca je leta 1987 ustanovila Fundacijo Migrantes, ki se ukvarja z vsemi oblikami preseljevanja in redno objavlja poročila na to temo: najnovejšo, posvečeno pravici do mednarodne zaščite, bodo danes ob 17.30 predstavili v Novinarskem krožku (Korzo Italia 13) v Trstu, in sicer v sodelovanju s konzorcijem za solidarnost ICS, škofijsko Karitas ter s socialnimi zadrugami Lybra, 2001 in La Collina v okviru svetovnega dne beguncev.
Srečanje bosta uvedla tržaška prefektinja Annapaola Porzio in nadškof Giampaolo Crepaldi, nakar bodo nastopili direktor tržaške škofijske Karitas Alessandro Amodeo, predsednik ICS in soavtor poročila Gianfranco Schiavone, turinski odvetnik in soavtor Maurizio Veglio ter koordinatorka projekta Cristina Molfetta, kulturna antropologinja, s katero smo se pogovorili.
V Italiji in Evropi je vseskozi govor o invaziji. Kaj pravijo podatki?
Da ni nobene invazije in da je ni nikoli bilo. V letu 2015, ko je Evropska unija zašla v krizo zaradi povečanih migracijskih tokov, je bilo 1,35 milijona prošenj za mednarodno zaščito. V Evropski uniji živi 505 milijonov ljudi. Šlo je za nekaj več kot dve prošnji za vsakih tisoč prebivalcev unije. Ko bi prosilce primerno razporedili, ne bi bilo težav. Problem torej ni bil nikoli v skupnem številu prosilcev za azil. Moramo vedeti, da daleč največ beguncev ostaja v državah, ki so blizu njihove domovine, sploh pa ne v Evropi in Italiji.
Z begunci imajo največ opravka revnejše države, kajne?
Seveda. Visoki komisariat ZN UNHCR je pravkar objavil podatke, po katerih je na svetu 68 milijonov beguncev: 85 odstotkov teh se nahaja v revnih državah, 65 odstotkov pa v zgolj petih državah (v Turčiji, Pakistanu, Ugandi, Libanonu in Iranu, op. ur.). Kar se tiče Italije, kjer število prošenj upada, je bilo ob vrhuncu - torej med letoma 2016 in 2017 - največ 180.000 prosilcev za azil. Za državo, ki šteje 60 milijonov prebivalcev, to ni veliko, še posebno v primerjavi z nekaterimi revnejšimi državami. V Italiji je najvišja stopnja znašala tri prošnje za azil za tisoč prebivalcev. To je daleč od prej omenjenih držav.
Tržaški primer t.i. razpršenega sprejemanja, torej po manjših stanovanjih, je marsikomu za zgled. Po drugi strani pa del prebivalcev noče sobivati s prosilci za azil in Liga napoveduje opustitev tega sistema ter odprtje velikih centrov.
Hudo bi bilo, ko bi se vrnili nazaj. Po vsej Evropi imamo številne statistične podatke, ki kažejo, da nastanitve z manjšim številom ljudi omogočajo lažjo družbeno in delovno integracijo ter omejujejo marginalnost, ki vodi tudi v verski integralizem. Ob vsem tem pa je tak sistem cenejši. Zapiranje ljudi v velike centre več stane in onemogoča integracijo.