Umrl Franc Udovič

Eden od pripadnikov prve generacije novinarjev Primorskega dnevnika bi v četrtek dopolnil 96 let

Franc Udovič

Frane je pripadal tisti generaciji, ki je zaužila vsa upanja in brezupja, vse sladkosti in grozote, vse doslednosti in kontradikcije dvajsetega stoletja, generaciji, ki so ji težke preizkušnje prekalile značaj, oplemenitile nazore, prečistile ideje in zravnale hrbet, in ki je tudi neizbežna razočaranja ob propadanju etičnih in kulturnih vrednot v teh zadnjih letih niso mogla streti. Pri Franetu si imel skoraj občutek, da trmasto kljubuje letom in vsem zdravstvenim nadlogam, ker se noče in ne more sprijazniti z dejstvom, da se človek po vsem hudem, ki mu je bilo storjeno (oz. ki si ga je sam storil) v tistem usodnem dvajsetem stoletju, le še oddaljuje od tiste poti plemenitih vrednot, kot so svoboda, bratstvo, družbena pravičnost, solidarnost, demokracija, namesto da bi odločno krenil nanjo.
Odhaja od nas človek, ki ga je neustavljivi čas, tisti čas, ki gubanči čela in briše spomine, že dolgo od tega odrinil iz aktivnega poklicnega in družbenega življenja ter ga predal počasni a neizbežni pozabi. Te pozabljivosti družbe si Frane ni zaslužil.
Udovič se je rodil 9. septembra 1914 v Gračišču. Po osnovnem šolanju v rojstni vasi je nadaljeval študije v malem semenišču v Gorici, a kot mnogi primorski izobraženci je moral pred fašističnim preganjanjem zapustiti Primorsko. V Mariboru, kjer je obiskoval klasično gimnazijo, se je že kot šestnajstletnik včlanil v sokolsko društvo ter sodeloval v demonstracijah proti mariborskim nemškutarjem, kar ga je stalo aretacijo in prve izkušnje zapornika.
Po maturiranju na klasični gimnaziji se je tik pred izbruhom druge svetovne vojne vpisal na pravno fakulteto v Beogradu, vendar so mu medvojne razmere in aktivistična dejavnost preprečile, da bi študije končal. Bil je celih pet beograjskih let sekretar organizacije Istra-Trst-Gorica. Takrat se je tudi aktivno vključil v Osvobodilno fronto. V ilegali je deloval v Celju in v Ljubljani, dokler ga junija 1942 niso aretirali italijanski okupatorji. Tako je spet okusil zapor, od koder so ga s prvim transportom poslali v taborišče v Gonars, pozneje pa odpeljali v Rennicci. Tu je dočakal propad fašizma in se po vrnitvi v Trst spet oprijel aktivističnega dela v OF. Bil je sekretar 4. Okraja za območje Kolonkovca, Škednja, Sv. Ane in Magdalene. Med drugim je poučeval slovenščino otroke v Škednju ter sodeloval pri osvobajanju Rižarne. Tudi po osvoboditvi je nadaljeval politično aktivistično delo na Tržaškem in v Istri, predvsem pa ga je zanimalo novinarsko delo, kateremu se je povsem posvetil. Najprej se je zaposlil v uredništvu Ljudskega tednika, nato od junija 1947 pri goriški Soči in končno od marca 1948 pri Primorskem dnevniku, h kateremu se je po nekajletni prekinitvi zaradi bolezni spet in dokončno vrnil aprila 1952 in ostal pri njem do upokojitve.

Več v tiskani izdaji Primorskega dnevnika