Dve različici »Quì si parla solo italiano«

Psihoanalitik Pavel Fonda je nekoč smučal v gorah Južne Tirolske, med odmorom si je hotel privoščiti prigrizek in čakajoč pred kioskom preveril, da domačini servirajo hrano le tistim, ki zanjo prosijo v nemščini. Zajela ga je jeza, naenkrat je hotel udariti po mizi in zakričati: Tukaj smo v Italiji in se zato govori le italijansko. V zadnjem momentu se je zadržal, ker mu je ta stavek zvenel nekoliko znan. To je stavek, s katerim je petdeset let prej sredi Trsta neznani moški »nagovoril« njegovo mamo in ji prisolil klofuto zato, ker je s prijateljico govorila po slovensko.
To osebno doživetje je tržaški psihoanalitik opisal v knjigi »Nezavedno v zgodovini. Fojbe.« Ta primer nam pomaga tudi razumeti v marsičem shizofreno situacijo, ki jo doživljamo v našem okolju (tudi ob današnji obletnici rojstva Italije), ki jo Fonda tako dobro pozna. In kako psihoanalitik doživlja to 150-letnico? Z velikim olajšanjem, pravi, ker se je hvala bogu otresel velikih nacionalističnih (italijanskih in slovenskih) pogojevanj, ki so ga zaznamovali kot človeka in obenem kot pripadnika slovenske narodne skupnosti. Dvajseto stoletje je bilo za človeštvo v Evropi katastrofalno in grozno, ustvarilo je kolektivne tragedije, bolečine in rane, ki se težko celijo, se pa vendarle celijo, kar je bistveno. Danes na srečo živimo v času dobrega sosedstva in razvojnih možnosti, ki nam vlivajo upanje v boljše čase, meni Fonda.
Fonda se je pred dvajsetimi leti zelo veselil rojstva samostojne Slovenije in danes razume tiste Italijane, ki se resnično veselijo rojstva in samostojnosti italijanske države leta 1861.