Jusi, srenje in naravni viri

V soboto so se v Gropadi srečali predstavniki jusov in srenj tržaške pokrajine ter agrarnih skupnosti s slovenske strani meje. Priložnost za medsebojno spoznavanje se je ponudila ob predstavitvi raziskovalnega projekta Procesi učenja in upravljanje z naravnimi viri, ki ga izvaja h agronomiji usmerjena univerza v nizozemskem Wageningnu. Tam dela tudi vodja projekta Romina Rodela, raziskovalka iz Boninov pri Kopru, ki se med drugim ukvarja z naravnimi viri, krajevnimi skupnostmi in evropskim programom za zaščito okolja Natura 2000. Na sobotnem srečanju so predstavili tudi monografijo, ki jo je raziskovalka uredila v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani.
V Gropadi so se srečali predstavniki jusov, srenj in agrarnih skupnosti s celega Krasa. Je bil to prvi podoben čezmejni dogodek?
Da, v takem obsegu. Doslej je že prišlo do manjših skupnih sestankov in okroglih miz, v takšni obliki pa še ne. Cilja srečanja sta bila medsebojno spoznavanje in določitev glavnih izzivov na področju varovanja kraške krajine. Sprva smo načrtovali srečanje, na katerem bi se bolj posvetili rezultatom same raziskave. Na terenu pa smo ugotovili, da imata obe strani veliko željo, da spoznata, kako stvar deluje na drugi strani meje. Nekaj stikov je, večinoma pa samo med posamezniki. Tako smo naš načrt sproti nekoliko priredili, da bi dali večji poudarek tej plati. Lepo bi bilo, da bi med njimi začeli nastajati skupni projekti.
Kakšni pa so zaključki vaše raziskave?
Raziskavo smo razdelili v sklope. Skoraj eno leto smo se ukvarjali s teorijo upravljanja naravnih virov - pri tem mislim predvsem na novodobno kritiko preteklih pristopov. Nekoč je bilo upravljanje izrazito inženirsko, z vrha navzdol, ta pristop pa je privedel do številnih neuspehov, ki jih lahko še danes opažamo okoli nas. Zgovoren je recimo primer Vajonta, kjer je skupina izvedencev predpostavljala, da če bodo vzorci in enačbe pravilni, jez pa dobro zidan, bo stvar funkcionirala. Na žalost je znanost ugotovila, da je narava živa in zapletena, predvideti vse do potankosti pa je v bistvu nemogoče. V naši stroki se Vajont izpostavlja kot neuspešen primer upravljanja z naravnimi viri.
To je bilo v 60. letih, podobni primeri pa so vzbujali skrbi tudi v 70. letih. Nujno je bilo torej razmisliti o tem, kako upravljamo z vodo, gozdom, pašnikom, morjem, divjadjo in vsem, kar je za človeka pomembno. Tako je nastala novodobna kritika, ki pravi, da znanost pač nima vseh odgovorov in da narava je dinamična. Vse to moramo upoštevati, poleg tega pa naša stroka ne obravnava samo naravo kot tako, marveč socio-ekološki sistem, v katerem je človek del ekosistema.
Kako lahko torej izboljšamo pristop, ki ste ga omenili?
Najboljšega možnega pristopa še ne poznamo. Raziskovalci pa danes priznavamo, da kljub najboljši volji nimamo vseh odgovorov. Na podlagi razpoložljivih spoznanj in dognanj lahko ponudimo predlog, šele čez nekaj časa pa bomo lahko ugotovili, ali je bil dober. Če se povrnem na prejšnje vprašanje, je bilo prvo leto usmerjeno predvsem v analizo tega diskurza. Analizirala sem delo drugih raziskovalcev - dvesto empiričnih študij o upravljanju z viri, izvedenih po celem svetu (od afriške do ameriške in drugih celin). Zaključek je ta, da ne moremo zgolj inženirsko posegati v naravo in da moramo razumeti celoto socio-ekološkega sistema.