Umiranje na obroke?

Danes Primorski dnevnik ni izšel. Ponavadi smo ga lahko 2. novembra brali, kljub temu da je bil prejšnji dan državni praznik, saj so bili novinarji vseeno v uredništvu. Zaradi krize, ki vedno bolj pesti naše organizacije, je bil ta ukrep, ki sodi v širši sklop „solidarnostnih pobud“, neizbežen. Tam, kjer se le da, je namreč treba skušati držati stroške na minimumu oz. rezati. Na skupščini vseh uslužbencev slovenskih ustanov v Italiji, ki je bila v Nabrežini 29.10., smo lahko slišali, da je trenutna situacija le generalka tega, kar se nam obeta v naslednjih letih. Nekateri uslužbenci že mesece ne prejemajo plač, druge ustanove so morale sprejeti boleče ukrepe socialnih blažilcev. Celotni manjšini nameravajo razpoloviti prispevke.
Šumovo uredništvo želi izraziti uslužbencem slovenskih ustanov vso svojo solidarnost in podporo. Čeprav je situacija brezupna, nismo še dosegli dna. Bolj kot umiranje na obroke: umiranje in dovolj.

DVIGNIMO GLAVO! MI SMO TU!

V nedeljo na prvem koncertu ob 40-letnici TPPZ Pinko Tomažič smo lahko bili priča nabito polnemu Kulturnemu domu. Zasedeni so bili vsi sedeži, od prvega do zadnjega. Že nekaj dni prej ni bilo na razpolago niti vstopnice več. Ob skupnem petju Vstajenja Primorske takrat v sebi občutiš nekaj, kar te ne spomni na krizno stanje ustanov. Niti te ne spomni na to, da ne vemo, če bomo drugo leto še vedno lahko sedeli v Kulturnem domu. Občutiš pa nekaj, kar ti šepeta, da mogoče vendarle ni vsega konec. Nekaj, kar ti končno vlije kanček pozitivne energije in kar v tebi vzbudi tisti občutek pripadnosti, slovenstva in topline, ki veš, da jo deliš tudi z ostalimi, ki s tabo v dvorani pojejo. In mogoče v tistem trenutku tudi oni verjamejo, da je mesto v zalivu še vedno tudi naše mesto. In da ima toliko obrazov, kolikor je naših mnenj. In da je prav to tisto, kar ga bo vedno bogatilo.
Med prisotnimi je bilo tudi veliko ljudi iz Slovenije. Torej, če se na eni strani pritožujemo, da nas Slovenija zanemarja in se ne zavzema za nas, se le nekateri rojaki iz matice (kljub desnosredinski vladi) čutijo povezani z nami. Na to kaže tudi dejstvo, da so tudi v slovenski prestolnici že približno dva tedna vse vstopnice razprodane. Ne pustimo se predati pesimizmu in brezupnosti. Bodimo složni in naj naš glas bučno odmeva kot ploskanje partizanskemu zboru in nastopajočim v nedeljo. V kitici nekoč znane pesem, ki je znala povezovati in vlivati pogum za boj in vero v boljšo bodočnost so zapisane sledeče besede: „Ves svet nasilja razrušimo, do temeljev naj se podre, na njih novi svet zgradimo, kdor bil si nič postaneš vse.“ Še pomnite (tovariši) ?


V kolikor danes ni izšla niti naša stran, vam namesto prebliska tedna ponujamo še nekaj zanimivih izjav.
...iz ponedeljkovega sestanka v Nabrežini...

„To je prav optimizem. Veliko zborovanje vseh uslužbencev v dvoranici za 20 ljudi!“ (Renzo Matelig, predsednik Društva Slovencev po svetu)

„Vsake krize je enkrat konec. Včasih so nas rešile vojne!“ (Igor Gabrovec, deželni svetnik Ssk)

„To ni trenutek za Travnik ali trg sv. Antona. Delavci podjetja SERTUBI so že ogromno časa na cesti in niso dosegli nič.“ (Igor Kocijančič, deželni svetnik Zveze levice)

„Če naredimo tihi molk, lahko utihnemo, nas morajo pa slišati!“ (Igor Komel, ravnatelj Kulturnega doma v Gorici)

...za konec pa še pogled naših komikov...

„Več ku jmamo več bomo lahko zajebali“ (Boris Kobal in Gojmir Lešnjak Gojč)

„Sedaj so v Sloveniji na vladi prijatelji tvojega brata (domobranca).“ (Boris Kobal in Gojmir Lešnjak Gojč)“