Izgubljena priložnost

Laura, študentka kinematografije na milanski univerzi, je izredno razočarana. V soboto popoldne se je tudi ona odpravila v Cremono na vsedržavno antifašistično manifestacijo, da bi s svojo prisotnostjo zahtevala zaprtje vseh sedežev fašistične organizacije Casa Pound. Sobotni sprevod je v Cremoni organiziral socialni center CSA Dordoni v odgovor na napad, ki so ga fašistični skrajneži organizirali prejšnjo nedeljo (18.t.m.). V škvadrističnen napadu na socialni center, pri katerem je sodelovalo okrog šestdeset desničarskih skrajnežev, je namreč utrpel hude poškodbe član Dordonija, petdesetletni Emilio Visigalli. Moški je danes še vedno hospitaliziran v cremonski bolnici, njegovo zdravstveno stanje pa je izredno kritično.
»Kot velika večina ostalih udeležencev, sem tudi jaz upala, da bom lahko v miru manifestirala svojo solidarnost tovarišu Emiliu. Tudi tokrat pa nam je kopica skrajnežev prekrižala načrte in v bistvu spremenila današnji dan v mestno gverilo,« je z očmi, ki so bila rdeča zaradi policijskih solzilcev, poudarila Laura.
Pred sedežem socialnega centra Dordoni se je že v dopoldanskih urah začela zbirati živahna množica. Vzdušje je sicer bilo napeto, a vselej pozitivno. Veliko je bilo mladih, članov številnih italijanskih socialnih centrov, študentov, a tudi starejših političnih aktivistov in sindikalistov. Sprevod se je začel okrog šestnajste ure, na čelu pa so ob Visigallijevi ženi stali člani centra Dordoni. V rokah so držali transparent z napisom: »Zaprimo vse fašistične brloge! Emilio vztrajaj! Mi se borimo s tabo!« Večtisočglavi množici (organizatorji ocenjujejo, da je bilo prisotnih deset tisoč udeležencev, cremonska kvestura pa šest tisoč) so se pridružili tudi številni mladi pari z otroki in skupine priseljencev. Mogočen sprevod je tako preplavil mestne ulice, pozitivno vzdušje pa je trajalo le malo več kot pol ure. Nekje na polovici drevoreda Trento se je nenadoma sprevod ustavil, namesto da bi nadaljeval svojo predvideno pot po drugi ulici. Nadaljevanje poti po drevoredu Trento je namreč prekinila skupina policistov, da bi demonstantom preprečila doseči sedež fašistične organizacije Casa Pound.
Vzdušje se je v hipu spremenilo, skupina fantov je Visigallijevi ženi in ostalim velela odstraniti transparent in kmalu nato prižgala rdeče bakle. Dim, ki so ga sprožile bakle, je povzročil nekajminutni kaos, ta čas pa je veliko bolj številna skupina skrajnežev izrabila za »oborožitev« oziroma pripravo na spopad s policijo. V trenutku je bilo jasno, da je bilo »uradnega« dela sprevoda konec. Nekaterim je sicer uspelo iti mimo tako imenovanega črnega bloka, a velika večina demonstrantov tega ni mogla storiti, saj je situacija postala skorajda neznosna. Na metanje petard in steklenic je namreč policija odgovorila s pretiranim številom solzilcev in v teku par minut se v bistvu ni dalo več dihati. Kombi centra Dordoni in nekaj sto demonstrantov se je vseeno odločilo, da bo nadaljevalo s sprevodom, njihov glavni cilj pa je postal doseči sedež organizacije Casa Pound. Do tega seveda ni prišlo, saj so policijske sile pravočasno »zaprle« vse ulice, ki so vodile k sedežu, tako da je bilo enostavno nemogoče priti do njega. Medtem ko se je nedaleč stran nadaljevala mestna gverila med tako imenovanim črnim blokom in silami javnega reda, se je sprevod spremenil v tavanje brez pravega cilja. Ljudje so počasi razočarano odhajali, manjši del demonstantov pa se je odpravil v sedež centra Dordoni.
Sobotna vsedržavna antifašistična manifestacija se je tako spremenila v ponovno izgubljeno priložnost. Priložnost s katero bi lahko dokazali, da so vrednote antifašizma drugačne od tistih za katerimi stojijo desničarski skrajneži. Načinu manifestiranja črnega bloka ne bom sodil, mislim namreč, da ima vsak človek pravico manifestirati kot hoče. Dejstvo pa je, da je odločitev par sto skrajnežev tokrat direktno vplivala na veliko večino sprevoda, za katerega je bil glavni cilj sobotnega dne zahteva po razpustitvi organizacije Casa Pound, ne pa spopad s policijo.
Dodal bi še, da sobotni izgredi niso bili naključni, saj so bili zelo dobro organizirani in gotovo premišljeni. Marsikoga pa je verjetno tudi prešinil dvom, da je v izgrede vpleten tudi sam center Dordoni. Nekatere odločitve njegovih predstavnikov v odločilnih, pa čeprav kritičnih, trenutkih pred spopadom s silami javnega reda kažejo žal v to smer ...