Marš smrti je postal Marš mira

Tisoči fantov in moških, ki so julija 1995 tavali po gozdovih okrog Srebrenice, so najbrž mislili le eno: kako priti živi iz obroča, ki so ga okrog njihovega mesta stisnile vojaške enote Republike srbske. V tistih vročih julijskih dneh niso vedeli, da bo njihov pohod, ki se je za večino končal na najbolj tragičen način - z nasilno smrtjo - dobil tudi svoje ime. Marš smrti. Prav tako niso mogli vedeti, da se bo iz tistega genocida rodil nov pohod z veliko lepšim imenom. Marš mira. Ta vsako leto poveže kraj Nezuk v Občini Sapna z žalostno znanimi Potočarji v Občini Srebrenica. Tako je bilo tudi letos. Med skoraj 12.000 pohodniki in kolesarji, ki so 8. julija krenili iz Nezuka ali se jim pridružili po poti, so bile tudi tri Tržačanke: Miriam Bergagna, Maruška Kapič in Nina Race, s katero smo se pogovorili o tej čustveno in fizično naporni, a najbrž nepozabni izkušnji.
»Udeležbo na maršu so nam priporočile prijateljice iz Trsta, ki so se ga udeležile pred dvema letoma in nam navdušeno pripovedovale o tem, kar so doživele,« pravi Nina, ki je bila že večkrat v Bosni in Hercegovini, marša pa se je udeležila prvič. »Prijavile smo se preko spletne strani www.marsmira.org, na kateri smo dobile tudi program marša in odgovore na najpogostejša vprašanja. Do Tuzle smo prišle z avtobusom, od tu do Nezuka pa so nas zapeljali domačini, ki so jih bile spoznale naše tržaške prijateljice. Večina udeležencev je prišla organizirano, v sklopu občine oziroma planinskega društva, prijave pa so bile še možne tudi na startu.«
Marš mira je trajal tri dni. »Hodili smo od srede do petka, vsak dan okrog 30 kilometrov, kar zveni morda strašno, ampak v resnici ni bilo tako hudo. Startali smo zgodaj zjutraj, okrog 18. ali 19. ure pa se ustavili v vsakič novem kampu, ki ga je postavila vojska. Mi smo spale v svojem šotoru, ki smo ga tako kot težjo prtljago vsako jutro natovorile na vojaški kamion, da nam jih ni bilo treba nositi.«
Pot jih je vodila po gozdu in mimo manjših vasi. »Ljudje so bili zelo gostoljubni, ponekod so nam ženske tudi skuhale kavo, drugje so nas pričakale stojnice s svežim sadjem in drugo hrano. Vsako drugo uro nas je dohitela avtocisterna s pitno vodo. Organizacija se mi je zdela zelo dobra.«
Koga pa so Nina, Maruška in Miriam srečale na stokilometrski poti? »Veliko mladih naših let, predvsem moških. Veliko je bilo ljudi iz Srebrenice, ki danes živijo v Italiji, Švici in drugih evropskih državah. Spoznale smo na primer Bosanko, ki že dvajset let živi v Sežani, in tržaškega Bosanca, ki trenutno prebiva v Berlinu; prepoznale smo ga po majici, ki jo je nosil - na njej je bil namreč napis univerzitetnega združenja CUS. Vsi so bili zelo prijazni in gostoljubni z nami, na primer “naš bosanski tata”, kot smo preimenovale prijaznega moškega, ki se je marša udeležil s svojima sinovoma. Marsikdo se je čudil, da smo si želele na marš. Ponavljali so nam: svaka vam čast ... Med njimi so bili tudi taki, ki so med vojno večkrat prehodili isto pot, ženske, ki so v vojni izgubile moža ali brata. Slišati te zgodbe te nedvomno presune.«