Talibani so v Italiji in v Sloveniji

»Mi ne proslavljamo ničesar, zlasti ne prve svetovne vojne, te grozne morije, ki je odprla pot evropskim tragedijam v preteklem stoletju«. Paolo Rumiz ne skriva razočaranja in tudi jeze zaradi nekaterih polemik, ki jih je v Sloveniji sprožil koncert Bobni miru (Tamburi della pace). Pobudo si je zamislil z Igorjem Corettijem Kuretom, na koncertu sodeluje 67 mladih glasbenikov iz 21 držav. V Portorožu se je za koncert zanimala tudi tamkajšnja policija, saj bi pobuda - tako je vsaj namignila Rumizu - lahko imela prevratniške vzgibe. Portoroški organizatorji so iz plakata pred koncertom izločili napis Ob stoletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno, vseeno je prišlo do polemik, ki se Rumizu zdijo nerazumljive in neverjetne. »Spravili so se na plakat, ki je bil potem popravljen, ne da bi si ogledali predstave. Vsakdo seveda svobodno izrazi svoja stališča, od časnika Delo pa bi si pričakoval, da me vsaj pokličejo in slišijo tudi mojo plat zvona,« pravi Rumiz, sicer tudi dober poznavalec novinarske etike.
»Že dve leti se ukvarjam s prvo svetovno vojno, ki je nisem nikoli opeval ali povzdigoval. Nasprotno. Vse moje reportaže, članki in dokumentarni filmi dokazujejo, da je bila to grozna nesmiselna morija, v kateri so na vseh straneh umirali navadni ljudje, veliko pa je trpelo tudi civilno prebivalstvo. Vstop Italije v vojno je samo eno od poglavij te evropske tragedije,« poudarja Rumiz. Nekdanji novinar Piccola in potem Repubblice je med prvimi, ki je pred petimi leti navezal stike z dirigentom Riccardom Mutijem ter položil temelje za koncert miru na tržaškem Velikem trgu s predsedniki Italije, Slovenije in Hrvaške. »Še danes se spominjam takratne užaljenosti italijanskih talibanov, ki niso mogli sprejeti slovenske in hrvaške himne na osrednjem tržaškem trgu. Zaradi tega me čudijo pomisleki nad našim koncertom, ki prihajajo tokrat s strani slovenskih talibanov,« grenko ugotavlja Rumiz.