Bazovica, njeni nauki in današnja stvarnost

Na bazovski gmajni se vsako leto zberemo bolj ali manj isti ljudje. Ni malo mladih obrazov, največ pa je starejših, takih, ki so jim grozote dvajsetega stoletja morda bolj občutene. Od ustrelitve štirih mladih na bazovski gmajni je letos minilo 85 let, prav letos pa praznujemo tudi 70. obletnico osvoboditve izpod fašizma in nacizma. Spomin nanje privablja prvo nedeljo v septembru na bazovsko gmajno še vedno veliko množico ljudi.
Na osrednjo proslavo so tudi letos prvi prikorakali udeleženci spominskega pohoda, po ocenah organizatorjev jih je bilo skoraj 500, ki so se s Kokoši spustili k spomeniku, na gmajni pa se je kmalu zbrala množica. V prvih vrstah so bili minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, generalna konzulka v Trstu Ingrid Sergaš in številni izvoljeni predstavniki, delegacije hrvaških antifašistov in borcev ter predstavniki partizanskih, borčevskih, antifašističnih, domoljubnih in veteranskih organizacij iz Slovenije in Italije.
Pozdravne besede je navzočim namenil predsednik Odbora za proslavo bazoviških junakov Milan Pahor, ki je podal misel, da Evropa in Evropska unija še danes slonita na temeljih antifašizma, katerega borci so bili med prvimi prav štirje mladeniči, ki se jih bomo od letos spominjali skupaj z Antonom Gropajcem, soborcem organizacije Borba, ki je med nasilnim zasliševanjem umrl leta 1930 v rimskem zaporu. Zbora Jacobus Gallus (dir. Marko Sancin) in Lojze Bratuž (dir. David Bandelj), nabrežinska godba pod vodstvom Iztoka Cergola ter igralca Alida Bevk in Danijel Malalan so poskrbeli, da je bila proslava tudi letos občutena. Povezovala sta Elena Husu in Jernej Šček, na častni straži so stali taborniki RMV in taborniki RSa iz Ljubljane ter skavti SZSO. Organizatorji so priložnostni govor zaupali goriškemu pisatelju in novinarju Andrei Bellavite, ki je spregovoril v imenu italijanskih antifašistov in demokratov, hrvaškemu pisatelju in kulturnemu delavcu Milanu Rakovacu ter slovenskemu politiku, pisatelju in zdravniku Rafku Dolharju.
Bellavite je svoj poseg začel v slovenskem jeziku, nakar je nadaljeval v italijanščini. Bazovica je zanj priložnost za razmislek o smislu življenja, zgodovini in spominu. »Fašizem je z neverjetno hitrostjo privrel na površje in zaprl slovenske šole, prepovedal uporabo slovenskega jezika v javnosti, prisilil poitalijančiti priimke, z nasiljem se je zoperstavil vsem, ki so se želeli upreti diktatuti. Ti mladi fantje so se uprli diktaturi in nečloveški politiki z inteligenco in neustavljivo voljo. Svoje življenje so žrtvovali za ogromno vrednoto.« In teh grozot, ki so se pojavljale v zgodovini, ne smemo pozabiti. »Skušalo se je celo prikriti spomin – vsaj do nekaj več kot dvajset let nazaj – taborišč v Viscu, Gonarsu, Zdravščini in v mnogo drugih krajih, kjer je na tisoče žensk, otrok in moških umrlo od lakote ali izmučenosti. Če je javno mnenje sad ignorance, vdanosti in ogledalo trenutne oblasti, lahko to privede do neizmernih tragedij.«
Hrvaški pisatelj in kulturni delavec Milan Rakovac je svoj poseg začel s pesmijo, ki jo je pred 35 leti spesnil po spominih strica Gašperja, ki je bil prvi TIGR-ovec v občini Baderni v Istri in je bil zato obsojen na 99 let ječe. »V času razpada tisočletne civilizacije je vrnitev k prvobitnemu antifašizmu, ki se je ob Jadranu utrjeval v beneški convivenzi in internacionalistični fratellanzi, preprosto edina pot preživetja. Okoli nas, tudi med nami samimi, kipijo novi evropski nacionalizmi, fašizmi, rasizmi. Za vse nas je, še posebej za Republiko Italijo in njeno demokracijo, in nič manj za Slovenijo in Hrvaško, glas o bistvu antifašizma pomemben prav tu, v mučeniški Bazovici, na romansko-slovansko-germanski tromeji,« je nadaljeval Rakovac.
Slovenski govornik Rafko Dolhar je postavil v ospredje spomin na zločine, ki še danes razdvajajo naš narod. »Ta gmajna je sedaj sveta vsem Slovencem, ne glede na njihovo svetovnonazorsko prepričanje in na njej ni prostora za politične špekulacije.« Dvajseto stoletje je bilo leglo zločinov, tako s strani revolucije kakor kolaboracije. »Revolucija je zakrivila veliko zločinov, kolaboracija pa sramotno sodelovanje z okupatorjem za katero sedaj nima smisla iskati filozofskega opravičila. Mladim moramo povedati resnico, tudi tisto polovico, ki nam morda ne ugaja.« Po drugi svetovni vojni smo se tudi v našem prostoru razdelili med tiste, ki so režim odobravali in tiste, ki ga niso. Tako imamo še danes na vseh področjih dvojne ustanove. Iluzorno je misliti, da se bodo zdaj kar naenkrat združile, pravi Dolhar, vendar smo danes le vsi sinovi iste matere in deležni enake podpore matične domovine. Čeprav je jasno, da imamo lahko drugačen pogled na svet, bi morale vse naše opcije braniti interese slovenske narodne skupnosti v Italiji, je dejal Dolhar in opozoril na škodljive učinke raznih reform.
Proslava se je zaključila s tradicionalnim petjem Vstajenja Primorske.