Kako bi bilo brez zaščitnega zakona?

Brez zaščitnega zakona bi bil danes položaj Slovencev v Italiji bistveno drugačen in tudi odnosi med Slovenijo in Italijo bi bili drugačni od tistih, ki jih doživljamo danes. To je bila vezna nit sinočnjega srečanja, ki ga je Slovensko društvo za mednarodne odnose (SDMO) v Ljubljani posvetilo 15.obletnici parlamentarne odobritve zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Društvo, ki ga je na srečanju zastopal Marjan Šetinc, je uvodne misli zaupalo dvema zelo dobrima poznavalcema zakona, stanja v manjšini in italijansko-slovenskih odnosov: Bojanu Brezigarju, ki je je bil med parlamentarno obravnavo odgovorni urednik našega dnevnika in nato predsednik paritetnega odbora, ter Iztoku Mirošiču, ki je bil do lanskega jeseni slovenski veleposlanik v Italiji. Mirošič je priznal, da bi brez zaščitnega zakona Slovenija glede manjšine imela v odnosu do Italije zelo malo pogajalske moči. Diplomata vsekakor zelo skrbi, da slovenska država namenja premalo pozornosti odnosom z Italijo, slovenska manjšina bi morala biti več prisotna v Rimu, kjer je dejansko ne poznajo. Imel je v mislih predvsem kulturno prisotnost. V politiki slovenske manjšine zelo pogreša sintezo stališč in neko telo, ki odloča. Ob tem bi si želel, da bi pri usmeritvi manjšine večjo besedo imeli mladi, ki se danes redko oglašajo oziroma se oddaljujejo od uradne manjšinske politike. Italija je po Brezigarjem mnenju ugotovila, da ji slovenska manjšina lahko koristi pri razvijanju odnosov s Slovenijo, ki pa žal ni še razumela, da bi lahko odnose z Rimom gradila s pomočjo italijanske manjšine v Istri. Nekdanji predsednik paritetnega odbora je prepričan, da so razlike med SKGZ in SSO dosti manjše kot razlike med dvema političnima taboroma v Sloveniji.  Krovni manjšinski organizaciji po njegovem dobro sodelujeta in ni pogojev ne potrebe po njuni združitvi.