Na Slovenskem niso bili posebno naklonjeni Judom

Doktorska disertacija, ki jo je zgodovinarka Jasna Simčič pred nedavnim zagovarjala na beneški univerzi, je nudila priložnost, da je v četrtek popoldne v Muzeju tržaške židovske skupnosti tekla beseda o zanimivi zgodovini Judov na Slovenskem. O raziskavi, ki obravnava prisotnost Židov od habsburškega cesarstva do konca druge svetovne vojne, so poleg avtorice govorili zgodovinarki Marta Verginella in Tullia Catalan ter glavni rabin judovske skupnosti Slovenije, Ariel Haddad.
Delo, ki naj bi v kratkem izšlo tudi v knjižni obliki, prikazuje vključenost Židov v avstro-ogrsko, jugoslovansko in slovensko družbo. V srednjem veku je bila prisotnost židovskega prebivalstva na Slovenskem (v Mariboru, na Ptuju in drugje) pomenljiva. Potem ko so ga habsburške oblasti konec 15. in v začetku 16. stoletja pregnale, je šele ustava, ki je bila sprejeta leta 1867, omogočila Judom, da so ponovno pridobili politične in državljanske pravice.
Avtorica je gradivo za pisanje zgodovinske raziskave iskala na Dunaju, v Gradcu, Trstu ter v zasebnih arhivih ljubljanskih židovskih rodbin in publicistiki. V delu prikazuje odnose med raznimi židovskimi jedri, ki so obstajala v Sloveniji in njihove gospodarske dejavnosti, specifike, izobraževanje ter umeščenost v širši evropski prostor. V glavnem je šlo za premožne in laične družine, ki so bile dobro integrirane v ljubljansko meščansko družbo.
Tullia Catalan je uvodoma izpostavila, da so bili ljubljanski Židje primorani konec 19. stoletja se obrniti na Gradec, potem ko jih v Trstu nacionalistično opredeljeni Judje niso hoteli sprejeti (oziroma vpisati v register skupnosti) iz ekonomskih in še predvsem nacionalnih razlogov.
O zamudah slovenskega zgodovinopisja pri soočanju z židovskimi tematikami je na srečanju govorila Marta Verginella. Na Kranjskem so bile oblasti protižidovsko nastrojene, strpnejša je bila družba v Murski soboti zaradi vpliva protestantske vere. Na razvoj antisemitskih čustev med primorskimi Slovenci pred prvo svetovno vojno naj bi vplivali pri nas aktivni novinarji ljubljanskega porekla.
Simčičeva pa je med drugim spomnila, da je že jugoslovanski notranji minister Anton Korošec leta 1939 dal pobudo za sprejem dveh protižidovskih zakonov. Po ustanovitvi Pavelićeve države, ki je preganjala tudi Jude, se je približno 1500 hrvaških Židov najprej zateklo v Ljubljansko pokrajino in se iz Italije nato izselilo na druge celine. Nacistična Nemčija je Žide deportirala: iz Prekmurja, denimo, se jih je ob koncu vojne vrnilo domov le 10 odstotkov (50 ljudi).