Začetek jesenskega seminarja za šolnike

V Kulturnem domu v Gorici se je danes (5. septembra) dopoldne z uvodnim plenarnim predavanjem Mirjane Ule in slavnostnim odprtjem začel 51. jesenski seminar za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji, ki bo s številnimi srečanji in delavnicami v Trstu, Gorici in na Opčinah potekal do 9. septembra. Na slavnostnem odprtju je poleg pedagoške svetovalke za slovenske šole v Italiji Andreje Duhovnik Antoni, funkcionarja Deželnega šolskega urada za FJK Tomaža Simčiča, vodje direktorata za predšolsko vzgojo in osnovne šole pri slovenskem ministrstvu za izobraževanje Gregorja Mohorčiča in direktorja Zavoda Republike Slovenije za šolstvo prisotne nagovoril tudi vodja Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za FJK Igor Giacomini, ki je spregovoril tudi o senčnih plateh oz. težavah, s katerimi se mora soočati slovensko šolstvo v Italiji prav na pragu začetka novega šolskega leta. Ob dolgotrajnih postopkih in drugih težavah glede razpisov in nameščanja šolnikov ter zamudi pri podelitvi stalnih mest je tu še predvsem pereč problem pomanjkanja neučnega osebja, kjer po Giacominijevih besedah zlasti tajništva hirajo pod težo novih zadolžitev, poleg tega so slovenske šole številčno šibke in razpršene, zato bi se morali vprašati, kaj je resnično bolje. Slovensko osebje se tudi odreka stalnemu mestu na slovenskih šolah, je opozoril Giacomini, ki si drugače nadeja, da se bo izšel natečaj za zaposlitev 40 šolnikov ter da bodo razpisali tudi nov natečaj za ravnatelje. Tudi Urad za slovenske šole je v težavah, saj ima trenutno le tri osebe s polnim delovnim urnikom, medtem ko sta dve s polovičnim urnikom, ena funkcionarka je na porodniškem dopustu, en sodelavec pa se je odločil za drugo službeno stvarnost in je urad zapustil. Pozitivno pa je, da bo v kratkem ponovno zaživel goriški oddelek urada.
Plenarno predavanje je imela psihologinja in predavateljica na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Mirjana Ule, ki je govorila na temo Spremenjena podoba mladosti in odraščanja in vloga izobraževanja. Do teh sprememb je prišlo v zadnjih 30 letih, nekako od 80. let prejšnjega stoletja naprej, pojav pa je postal izrazitejši od 90. let prejšnjega stoletja do danes z razvojem elektronske in informacijske industrije ter tehnologije. Če so se prej mladi družili v vrstniških skupinah, je s tehnološkim razvojem prišlo do individualizacije in standardizacije, kjer vsak sam išče svojo življenjsko pot in je za svoje izbire odgovoren. S podaljšanjem izobraževanja se je tudi podaljšalo otroštvo, mladi se vse pozneje osamosvajajo in zaposlitev ni več samoumevna, socialno so bolj ranljivi, zato dlje časa ostanejo v družini, ki so se prav tako spremenile in se osrediščile okrog otrok. Zaradi potrošniške socializacije, ki temelji na informacijski tehnologiji, sta se zmanjšali tudi generacijska zavest in solidarnost, zato ima šolsvo izjemno pomembno vlogo, saj je šolski razred še edini prostor, kjer so mladi skupaj iz oči v oči. Zato bi morala šola gojiti skupnostno delo, sodelovanje, solidarnost, sočutje in empatijo, kar pa današnji šoli trenutno manjka. Razred bi moral biti inkluziven, moral bi predstavljati domače in spontano okolje, spoštovati bi bilo treba učitelje in njihovo avtonomijo, da bi tako dobili misleče, kritične, čustveno in solidarnostno naravnane mlade, ki bodo znali spremeniti družbo, je zaključila Mirjana Ule.