Iz Istre v lager, a nič odškodnine

Preminuli novinar Espressa Franco Giustolisi je pred leti v knjigi L’armadio della vergogna (Omara sramote) opisal kaj vsega je povojna Italija skrivala v zvezi z nacističnimi in fašističnimi zločini doma ter na okupiranih območjih Jugoslavije, Grčije in Albanije. Giustolisi, če bi bil še živ, bi se gotovo zagrozil ob branju trpke zgodbe, ki jo je izpod peresa novinarja Carla Boninija objavila Repubblica.
Gualberto Cavallina (rojen leta 1923 v Ferrari) se je po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 pridružil partizanski brigadi Garibaldi Trieste, ki se je bojevala v slovenski Istri. Postal je namestnik komandanta, 25. novembra 1944 je pri Topolovcu padel v nemško zasedo, nekaj dni zatem so ga internirali v koncentracijsko taborišče. Po prihodu domov je nekdanji vicekomandant partizanske brigade večkrat zaman zahteval od italijanskih in nemških oblasti odškodnino za čas, ki ga je preživel v nacističnem lagerju. Umrl je leta 1986 ne da bi dočakal odškodnine in moralnega priznanja za trpljenje. Šele leta 2014 je ustavno sodišče priznalo italijanskim državljanom pravico do odškodnine za internirance v nemških taboriščih, kar je izkoristil Gualbertov sin Diego, ki je novembra leta 2015 namesto pokojnega očeta predložil rimskemu sodišču prošnjo za odškodnino. Pooblaščenec nemške države je odvetniku Diega Cavalline izrazil nasprotovanje odškodnini, kar je bilo po svoje pričakovano. Nemčija se izgovarja na svojo »povojno imuniteto«, ki jo je italijansko ustavno sodišče razveljavilo, čeprav zelo pozno. Rimski sodniki so osvojili razsodbo ustavnih kolegov (v resnici niso imeli druge izbire), vseeno pa so zavrnili zahtevo po odškodnini. Partizanu Gualbertu Cavallini ne pripada nobena odškodnina, ker oškodovancu ni uspelo dokazati koliko časa je bil zaprt v nacističnem taborišču in kdaj so ga v resnici osvobodili zavezniki.