Sin koroškega glavarja je Slovenec

23-letni Celovčan Luca Kaiser, zaradi študija in dela v zveznem parlamentu začasno Dunajčan, je prav poseben fant. Ne zato, ker je sin pomembnega avstrijskega socialdemokratskega politika, deželnega glavarja Koroške Petra Kaiserja in profesorice na celovški univerzi Larisse Krainer, in tudi zato ne, ker na današnjih zveznih volitvah v Avstriji kandidira na listi socialdemokratov za zvezni parlament. To, kar ga dela tako posebnega, da je vredno, da ga spoznajo tudi bralci v Sloveniji, je dejstvo, da se ta sin nemško govorečih staršev, ki slovensko ne znata, brez slovenskih korenin, razglaša za koroškega Slovenca. Če že ni nenavadno za svetovljanski Dunaj, je za avstrijsko Koroško zagotovo, piše novinarka mariborskega Večera Darka Zvonar Predan, ki je opravila zanimiv intervju s sinom koroškega glavarja.
Luca, ste za to, da opraviva tale pogovor v slovenščini?
"Seveda. To mi bo dobra vaja, saj imam, odkar študiram na Dunaju, manj stika s tem jezikom." S slovenščino ste se srečali kot triletni malček v celovškem dvojezičnem vrtcu. Precej nenavadno za takratno Koroško, da so vas starši, nemško govoreči Avstrijci, vpisali vanj?
"Za njiju ne, saj sta se oba od nekdaj zavedala pomena in veljave dvojezičnosti. Res nobeden od njiju ni znal slovensko, ampak mama je sodelovala pri nekdanjem dvojezičnem časopisu Tango, oče pa se je vedno zavzemal za manjšino in njene interese, za njene pravice, zapisane v avstrijski državni pogodbi. S tremi leti sta me vpisala v dvojezični otroški vrtec, ko sem bil zrel za šolo, pa sta prepustila izbiro meni. Ker so vsi moji prijatelji iz vrtca šli v dvojezično ljudsko šolo, sem se odločil, da grem zaradi njih tudi jaz. Najprej torej v dvojezično ljudsko šolo in potem, pri desetih, ko sem bil spet postavljen pred izbiro, na celovško Slovensko gimnazijo. Takrat sem se že zavedal, da ima dvojezična izobrazba samo koristne plati. Če ne bi šel na dvojezično šolo, bi izgubil največji kapital, ki ga danes sploh imam."
Ste bili v vrtcu edini iz družine nemško govorečih Avstrijcev brez slovenskih korenin?
"Za vrtec se tega ne spomnim. V Slovenski gimnaziji pa smo bili, kolikor se spomnim štirje, ki nismo imeli dvojezičnih staršev, in od teh štirih sva samo jaz in še ena punca maturirala na tej šoli."
Najbrž vam na Slovenski gimnaziji ni bilo vedno lahko?
"Res ne. Ne vem, ali so do takrat že sploh imeli tak primer, kot je moj. Vsekakor bi, otrok iz družine izključno nemško govorečih staršev, potreboval dopolnilni pouk slovenščine, a ga takrat še ni bilo. Šele v drugem razredu so ga potem zaradi mene organizirali, od drugega razreda do četrtega sem bil nato deležen te pomoči. Danes je, mislim, takšen pouk za otroke staršev, ki niso dvojezični, na Slovenski gimnaziji stalnica."