Hočemo ali ne Narodni dom?

Novinarji niso smeli v sobo slovenskega generalnega konzulata v Trstu, kjer je včeraj potekal sestanek med slovenskim zunanjim ministrom Karlom Erjavcem in predstavniki Slovencev v Italiji. A lahko si predstavljamo, kako so ti zastrigli z ušesi, ko jim je vodja slovenske diplomacije pokazal besedilo dogovora o vrnitvi tržaškega Narodnega doma. »Na srečanju, ki je bilo novembra lani v Rimu, sva se z italijanskim zunanjim ministrom Alfanom dogovorila, da bo Narodni dom vrnjen do leta 2020. Italijanska stran se je tudi zavzela, da bo financirala obnovo,« je po sestanku ponovil Erjavec. V prostrano poslopje v Ulici Filzi bi se po 19. členu zaščitnega zakona morale vseliti »kulturne in znanstvene inštitucije slovenskega jezika (začenši z Narodno in študijsko knjižnico) in italijanskega jezika, v skladu z obstoječimi dejavnostmi«. A od sprejetja zakona leta 2001 je davno minilo predpisanih pet let za dogovor, poteklo pa je tudi obdobje, ko bi vprašanje uredil odlok predsednika ministrskega sveta. A očitno se je Gentilonijeva vlada odločila, da bo vendarle izpolnila obvezo, slovenskim organizacijam pa ponudila celotno palačo, ki jo uporablja visoka šola za tolmače in prevajalce. Predsednik Slovenske kulturnega gospodarske zveze Rudi Pavšič je po srečanju povedal, da se čudi italijanski obljubi, ker naj bi za njeno izpolnitev Italija morala odmeriti 19 milijonov evrov. »Kje pa jih dobi v enem letu? Zato smo predlagali, da si v Narodnem domu najprej čimprej izborimo nekaj več prostora,« je dejal Pavšič, ki se boji, da bi ob zamenjavi vlade Italija snedla besedo ali na njo pozabila.