Uh, lektor: ta (ne)hvaležen poklic

Lektor oziroma lektorica je posebna človeška vrsta, ki s prostim očesom takoj opazi, česar drugi ne vidijo in česar pravzaprav najraje ne bi želeli videti. Pravijo, da v nekem tekstu že na prvi pogled, od daleč opazi napako. Poseduje torej neke vrste nadnaravno moč, tako izostren in obdelan vid kot malokdo. To lastnost mnogi marsikdaj ocenjujejo kot pikolovstvo ali kot pretirano natančnost.
Priznajmo si, soočanje z lastnimi napakami ni posebno prijetno za nobenega. Avtorji besedil (med katere spadamo tudi šumovci) smo večkrat glede svojih izdelkov precej občutljivi in torej je treba pri razlaganju napak imeti veliko mero potrpljenja. Če se bo kdo preveč strogo in nekonstruktivno lotil tistega, kar smo napisali, se bomo zaprli vase in ne bomo izboljšali svojega pisanja. Pred tednoma dni smo na jezikovni delavnici, katere smo se udeležili z novinarji Primorskega dnevnika na pobudo Slovika, odkrili, da jezikovne delavnice niso samo koristne, temveč so lahko celo prijetne. Dobro bi bilo, če bi imeli tisti, ki se redno ukvarjajo s sestavljanjem besedil, večkrat možnost udeležbe podobnih delavnic posvečene zagatam jezika. V pričakovanju, smo se pogovorili s predavateljicama, in sicer s predsednico Lektorskega društva Slovenije Kristino M. Pučnik in tajnico društva Andrejo Kalc.