Sorry for Brussels (Marko Marinčič)

Ni se še polegel prah, ki so ga povzročile eksplozije na bruseljskem letališču in na postaji podzemne železnice zraven palač evropskih institucij, in že se je po Evropi dvignil lajež ksenofobnih populistov. Od Pariza preko Amsterdama, Milana, Ljubljane, Berlina in tja do višegrajskih rezervatov namišljene »čiste in krščanske evropske rase« so se začeli oglašati klici k zapiranju meja in mošej. In proti politiki sprejemanja beguncev, pa naj bo še tako previdna in daleč pod minimalnimi mednarodnimi humanitarnimi standardi, kakršno v teh mesecih izvajajo države Evropske unije.
Teroristi in populisti so si kljub navidezni razdalji zelo blizu po političnem interesu. Cilj enih in drugih je pognati strah v kosti 500 milijonov Evropejcev in izzvati reakcijo v prid stopnjevanju konflikta civilizacij. Eni to počnejo z bombami, drugi strah napihujejo in širijo tako, da spravljajo v isti koš vse, kar diši po islamu. S tem čete za zdaj še maloštevilnih sovražnikov pomnožujejo krat sto in krat tisoč.
To pa so skrajno nevarne igrice in lahko privedejo do tega, kar Angleži označujejo z izrazom »self-fulfilling prophecy«, po naše bi rekli prerokba, ki sama sebe uresniči. Bolj ko bomo s stigmo terorja zaznamovali množice, ki bežijo pred bombami istih džihadistov, ki sejejo smrt po Parizu in Bruslju, bolj bomo krepili vrste teroristične falange. Včeraj in v podobnih priložnostih smo lahko videli, kaj zmore peščica krvoločnih verskih obsedencev. Gorje nam, če bomo z nerazsodnim reagiranjem pomnožili njihove vrste.
Kako pa naj se zavarujemo, saj nas začenja biti upravičeno strah? Odločno je treba udariti po teroristih in to z usklajenim ukrepanjem vsaj na dveh ravneh. Prva je policijsko-obveščevalna in lahko do neke mere učinkovito omeji, ne pa povsem izniči nevarnost. Sočasno pa je treba kot z gozdno zarezo žarišče požara ločiti od širših vnetljivih površin. Ne bo lahko. Treba bo veliko poguma, preudarnosti, tudi denarja in pripravljenosti deliti bogastvo, ki ga danes v vse večjih odmerkih v svoje sefe kopičijo vse bolj maloštevilni.
Papež Frančišek že lep čas svari kapitalistični zahod, da je zaradi grabeža zemlje, ropanja surovin, izkoriščanja delovne sile in dominacije svetovnih trgov zanetil tretjo svetovno vojno na obroke in da tako ni več mogoče naprej, saj se prepad med privilegiranimi in izkoriščanimi v svetu širi in poglablja. Če pa hočemo zbližati dve strani prepada, tega ne bomo dosegli s postavljanjem zidov ampak le z gradnjo mostov.
Tretja svetovna vojna, za katero smo mislili, da jo bomo z raketarsko in dronsko tehnologijo z varne razdalje odigrali na tujih bojiščih, kot da bi z domačega kavča na play-stationu klali sovrage, se vrača med nas. Frontna črta se iz Bagdada, Kabula, Damaska in Tripolija širi na Pariz in zdaj Bruselj. Ne sprašujemo se več, če bo še počilo, ampak kdaj in kje. Bo to London, Rim, Berlin ali kaj? Prav zato, ker je nevarnih žarišč vse več, je toliko nujnejše ukrepati takoj, da se požar ne razširi in postane neobvladljiv.
Klic upanja je včeraj prišel iz Idomenija, najhujšega pekla na evropskih tleh. Begunski deček, eden desettisočih, ki jih je Evropa z bodečo žico zadržala na grško-makedonski meji in se obrnila stran, je pred fotografe pomolil bel list z napisom Sorry for Brussels, žal nam je zaradi Bruslja. Sploh ni pomembno, če ga je napisal sam. Pomembno je sporočilo. Še je možen dialog, še lahko zgradimo sožitje. Če lahko ljudje ostajajo humani v tistem blatnem peklu, lahko ostanemo ali spet postanemo humani tudi mi Evropejci. Ne iz altruizma ali dobrosrčnosti. Za naše preživetje gre.