Glasbeni poker (Marjan Kemperle)

V ponedeljek sloviti saksofonist Bill Evans; sinoči vražji Iron Maiden; danes spomin v poklon elegantnemu Tržačanu Leliu Luttazziju; jutri šarmantni Mika.
V štirih dneh sosledje štirih koncertov, kakršnih v Trstu ne pomnijo. Za zadovoljitev najrazličnejših glasbenih okusov: od džeza do težkih metalcev, od uglajenega svinga do najmodernejše različice popa.
Tržaški visoko kvalitetni glasbeni poker v zadnjem tednu julija je sad premišljenih izbir in načrtne ponudbe, nastavljene pred meseci, če že ne pred leti. Je izraz želje in volje po čim širši in pestri promociji mesta z vsaj dvema zelo povezanima, če že ne prelivajočima se ciljema. Sproščeni kulturni obogatitvi v poletnih mesecih z istočasno mamljivo turistično vabo.
S pomočjo univerzalne govorice glasbe so to štirje koraki naprej na poti odpiranja mesta. Ponedeljkov prepolni trg pred Operno hišo, preplavljen z džezovskimi zvoki in včerajšnji odziv tisočev mladih (in manj mladih) na glasbo starih, a kaže, neuničljivih metalcev pričata, da je Trst željan takih in podobnih večerov. Dobro mu stri na duhu, a tudi na mnogo bolj posvetnem, gospodarskem področju. Kajti: vsakdo, ki se je te dni pomudil v mestu, je v mestu tudi nekaj malega ... pustil. V veliko veselje tukajšnjih javnih lokalov in trgovin.
Izbira prejšnje občinske uprave, ki je neposredno - s sodelovanjem - ali posredno - s koordiniranjem poletnih prireditev - omogočila sedanji glasbeni koncertni poker, je bila torej pravšnja in daljnovidna.
A kaže, da prav vsi niso dojeli tega dometa. Vsaj novi tržaški občinski odbornik za trgovino ne. Ko je Lorenzo Giorgi včeraj dospel v občinsko palačo, je bentil, ker mu je delno zaprtje nekaterih ulic v bližini izpodjedlo mnogo dragocenega časa. Nad koncertom ni bil prav nič navdušen, saj »je namenjen le delu prebivalstva.«
Zanj so očitno pomembnejše drugačne prireditve, kot je na primer tista, ki jo organizira od leta 1997: šagra sardele.