Razkol vse globlji (Marko Marinčič)

V sredo se bodo v Berlinu sestali predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker, nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Francoise Hollade. Mattea Renzija ne bo zraven. Po razburljivem epilogu vrha EU 16. septembra v Bratislavi, ko se Renzi polemično ni udeležil skupne tiskovne konference z Merklovo in Hollandom, se razkol med vodilnimi članicami očitno poglablja.
Še julija je kazalo, da se bo po brexitu politična vloga Italije v uniji okrepila. Logično bi bilo, da bi se spričo napovedanega odhoda Velike Britanije tri vodilne države Nemčija, Francija in Italija še tesneje povezale. Le močno in usklajeno vodstvo bi lahko zaustavilo vse številnejše centrifugalne sile, ki si - začenši z višegrajsko četverico - Evropo zamišljajo kot molzno kravo za črpanje pomoči, otepajo pa se vsakršne odgovornosti in solidarnosti.
Toda niti tri vodilne države nimajo skupne vizije. Nemčija vztraja pri strogi varčevalni politiki, ki za koristi njenih izvoznikov potaplja gospodarstva mediteranske Evrope. Italija bi za preživetje potrebovala ravno obratno, keynesiansko gospodarsko politiko, kakršno je v ZDA v uspešno vodil Barack Obama. Ko bi Francija imela pogumnega socialističnega predsednika, bi lahko mediteranske države Nemčijo prisilile vsaj h kompromisu, če že ne k zasuku v gospodarski politiki, kot so to na pobudo Ciprasa in Renzija tik pred Bratislavo poskusile s srečanjem v Atenah. Toda Hollande je namesto poguma ponovno pokazal popolno podrejenost Angeli Merkel, s katero zaključuje svojo klavrno politično parabolo, ki je francoske socialiste privedla na rob političnega izginotja.
K iskanju kompromisa pa ne pomaga niti politični preživetveni nagon državnih voditeljev. Angela Merkel si zaradi domačih ravnotežij pred bližnjimi volitvami v Nemčiji ne more privoščiti odstopanja od varčevalne dogme. Matteo Renzi pa po drugi strani krvavo potrebuje večjo finančno prožnost, brez katere ne bo mogel izpolniti obljub volivcem pred odločilno politično preizkušnjo na referendumu o ustavni reformi. Evropa pa tačas poka po šivih in ni sposobna soočenja z izzivi šibke gospodarske rasti, brezposelnosti, vse večje družbene neenakosti ter migracijskega pritiska, ki bi terjali odločne in usklajene ukrepe. Vsaj do razpleta volilnih preizkušenj v Italiji, Nemčiji in Franciji pa kaj več ni pričakovati.