»Can de mato« (Sandor Tence)

Razstava fotografij Maria Magajne v Palači Gopčević ni nastala iz niča, temveč je sad dolgoletnega in potrpežljivega dela prej sklada in sedaj društva Bubnič-Magajna. Prvemu jedru zanesenjakov, če jih tako lahko imenujem, so se s časom pridružili novi ljudje in ustanove. Razstava o stoletnici Mariotovega rojstva je bila od vsega začetka pomemben, če že ne glavni cilj društva, iz katerega je nastala strokovna skupina, ki je to zamisel izpeljala. In to res odlično.
Razstava, ki bo na ogled do začetka decembra, po mojem presega fotografsko plat. Slednja je seveda na prvem mestu, ni pa edini vidik te pobude, ki ima v sebi še druge lastnosti in vrline.
Kot ob vsakem koraku pravilno izpostavlja kolega Dušan Kalc, je bil Mario človek dialoga in medsebojnega spoštovanja. V njegovih fotografijah ne bomo nikoli zasledili žaljivega posnetka npr. do političnih nasprotnikov, ki jih je Mario fotografiral ob neštetih priložnostih. Vsi so ljudje s svojim dostojanstvom, čeprav fašisti.
Mariotova stoletnica nosi v sebi dvojno sporočilnost. Če v pobudo verjameš, jo dobro zastaviš in zbereš okrog sebe sposobne ljudi, je uspeh zagotovljen. Stvar me spominja na Slofest, ki predstavlja prelomnico v dejavnosti tržaških Slovencev.
Drugo sporočilo Mariotove razstave je širše etične in, zakaj ne, tudi politične narave. V času, ko je zmerjanje in žaljenje postalo sestavni del našega vsakdana (primer je splet), so njegove lepe fotografije tudi zelo poučne. Z Mariotom sva bila delovna kolega. Niti enkrat nisem slišal, da bi koga žalil. Tisti njegov znameniti »can de mato« je bil namenjen prijateljem in neprijateljem.