Vsaka ura je dragocena (Aljoša Fonda)

Slovenske vzgojiteljice in učiteljice se v današnjem Trstu, v katerem je meja med slovenskim in italijanskim svetom (v dobrem in slabem) zelo labilna, vse več neslovenskih staršev pa svoje otroke vpisuje v slovenske vrtce in šole, dan za dnem trudijo, da bi v šolskem okolju ohranile in po možnosti utrdile položaj slovenskega jezika. So neke vrste akrobati, ki previdno hodijo po vrvici in s palico v rokah lovijo ravnotežje. Na enem koncu te palice imajo otroke, ki slovenskega jezika še ne poznajo ali ga le delno obvladajo, one pa svoje napore usmerjajo v to, da bi Prešernov jezik tem otrokom postopno postal vse bolj domač. Na drugem koncu pa morajo sočasno skrbeti za tiste otroke, ki slovenščino obvladajo, a se v tako mešanem in pestrem okolju hočeš nočeš tudi med seboj začenjajo veliko pogovarjati v italijanščini.
Dejstva, da je tako ravnovesje velik izziv za vse in da je slovensko šolsko in predšolsko okolje posebno občutljivo, marsikdo ne razume oziroma to vprašanje podcenjuje. Podcenjuje ga verjetno del staršev, pa tudi del politike in organizacij, ki naj bi bdele nad pravilno rastjo novih slovenskih (ali bolje slovensko govorečih, kajti pojem identitete je v teh časih mnogo bolj kompliciran kot nekoč) generacij. Šole, vrtci in jasli s slovenskim učnim jezikom potrebujejo ne samo strokovno pomoč, ki je marsikdaj že na voljo, ampak tudi konkretno strategijo, da bi bili kos tem izzivom. Že med vpisovanjem otrok v vrtce in šole bi se morali po mojem mnenju temeljito pogovoriti z vsakim staršem in preveriti, ali ima s slovenskim jezikom, okoljem in kulturo resne namene.
V tem kontekstu je očitno, da se tudi na tržaški občini ne zavedajo občutljivosti te teme. Drugače bi že zdavnaj primerno ukrepali (od januarja do danes tega nista storili niti Cosolinijeva niti Dipiazzova uprava) in odsotne vzgojiteljice tako ali drugače nadomestili z njihovimi slovensko govorečimi kolegicami, saj je vsaka ura v slovenskem jeziku dragocena. Oziroma, kot pravijo sami starši, »vsaka odvzeta ura slovenskega pouka je izgubljena in otrokom ne bo povrnjena«. Na prvem mestu mora biti jezik, ne pa toga formalnost občinskih postopkov. Rešitev pa naj bo dolgoročna, kajti ob začasnem krpanju se bo problem ciklično ponavljal.