Pogumno slovo (Albert Vončina)

Nico Rosberg v tem tednu ni le postal svetovni prvak v f1, a je tudi dokazal, da je izredno pogumna oseba. Marsikomu se bo morda zdelo pretirano govoriti in pisati o pogumu pri športnikih, ki služijo milijone evrov, Nico pa je za nameček sin nekdanjega vrhunskega dirkača, tako da se mu v mladih letih - z razliko od kakega slavnega južnoameriškega nogometaša - ni bilo treba poditi za žogo in hkrati skrbeti za preživetje v kaki faveli, saj je Rosberg odraščal po pozlačenih ulicah Monaka, obiskoval je najboljše šole in še bi lahko naštevali. Na prvi pogled brezhibno življenje, ki je svoj zenit dočakalo minulo nedeljo. V Abu Dabiju je namreč izpolnil cilj, ki si ga je zastavil kot šestletni otrok, ko je prvič vstopil v dirkalnik: »postal bom svetovni prvak v f1«. Pri 31 letih mu je to uspelo, takoj po osvojeni lovoriki pa je presenetil ves spet motošporta, saj se je odločil, da bo čelado obesil na klin.
Nico se je tako odrekel možnosti, da bi uspeh ponovil, saj navsezadnje vozi najboljši dirkalnik, odrekel pa se je tudi približno 30 milijonom evrov, saj je predvidevala julija letos podaljšana pogodba o sodelovanju z Mercedesom približno 15 milijonov evrov letne plače, da osebnih pokroviteljev sploh ne omenjamo. Že samo ekonomski podatek priča o tem, da je bila Nicova odločitev vse prej kot enostavna, saj bi se lahko zadovoljil s povprečnim dirkanjem in prav tako unovčil omenjen znesek, od formule 1 pa bi se poslovil leta 2018, tedaj pa bi mu nihče ne zameril. Tovrstno obnašanje pa ni primerno za čistokrvne šampione in pogumne ljudi, kakršen je Rosberg. Koliko športnikov je v nedogled nadaljevalo lastno kariero, tudi če je bil čas za upokojitev že zdavnaj mimo? Nico se je odločil, da tega ne bo počel, kljub temu, da je imel na voljo najboljše pogoje - beri najboljši avtomobil - za uspešno nadaljevanje športne poti. Do odločitve se je dokopal po zmagi v Suzuki, ki je bila tudi njegov zadnji uspeh v karieri. Za seboj ima namreč naporno sezono. Da je izpolnil svoj življenjski cilj, je v bistvu žrtvoval vse: izredno naporne treninge je dopolnil s trdim delom z osebnim »coachem« ter z jutranjo in večerno meditacijo. Vsako posamezno dirko je pripravil kot pravi perfekcionist, saj je vedel, da lahko Hamiltonov nadnaravni talent premaga le z brezhibnostjo. Za nameček se je moral neprestano spopadati s pritiskom bolj talentiranih moštvenih kolegov, saj je garažo delil najprej z Michaelom Schumacherjem, nato pa z Lewisom Hamiltonom.
Rosbergova pot do cilja sploh ni bila enostavna. Nico se je naposled odločil, da je obdobja za tolikšno žrtvovanje in tolikšen pritisk konec. Ima namreč krasno ženo Vivian in čudovito še ne dveletno hčerko Alaio, ki je v zadnji sezoni očeta videla le po televiziji. Za Nica sta odraščanje Alaie in družinsko življenje bolj pomembna od 30 ali več milijonov, ki bi jih lahko še zaslužil, saj ni požrešen, v žep pa je že spravil dovolj denarja. Temu se v športu pravi pogum. Zgoraj omenjeni Schumacher namreč ni bil tako pogumen, saj se je po sezoni 2006 poslovil od f1, vrnil pa se je leta 2009, ne da bi nato dosegel vidnejših rezultatov. Povratek kolesarja Lanca Armstronga je imel še hujše posledice. Michael Jordan je izjema, saj je po povratku osvojil še tri prstane. Nico pa je zunanje bogastvo zamenjal z notranjimi vrednotami ter je s slovesom hčerki in ženi posredoval eno izmed najbolj romantičnih ljubezenskih pisem.