VOLITVE V FRANCIJI - Antifašisti - populisti 3:0 (Marko Marinčič)

Emmanuel Macron je torej zmagal in Evropa si je oddahnila. Po Avstriji in Nizozemski je tudi v Franciji proevropski kandidat premagal populistično desnico. Spet je prevladal antifašistični duh. Marine Le Pen je privabila večino glasov revnejših, brezposelnih, celo delavskega razreda, ni pa zmogla preboja. Preveč je bilo skeletov v njeni omari. To je včeraj tudi vzela na znanje in napovedala, da želi preimenovati Nacionalno fronto in se otresti bremena fašistične preteklosti.
Desnica gleda naprej in upa, da ji bo Macronovo vladanje prineslo vode na mlin. Paradoks letošnjih volitev je prav v tem, da je politika »a la Macron« (ki je do avgusta lani kot gospodarski minister krojil porazno politiko Hollandove vlade) proizvedla »fenomen« Le Pen, volivci pa so nato bili prisiljeni izbrati Macrona v strahu pred Le Penovo. Mnogi sicer niso želeli ne enega ne drugega: če je Macron zmagal, Le Penova ni bila druga, ampak tretja, saj je več kot njenih bilo neoddanih glasov. Večina volivcev pa je - čeprav brez navdušenja - izbrala manjše zlo.
Raziskava Ipsos je pokazala, da je kar 43 odstotkov Macronovih volivcev oddalo glas »proti Le Penovi«, le 16 pa jih je glasovalo »za njegov program«. 8 odstotkov ga je volilo zaradi »njegove osebnosti«, kar 33 odstotkov pa, »ker je nov«. Zadnji dve številki kažeta na mojstrsko marketinško operacijo, ki je mladega Macrona v nekaj mesecih iz anonimnosti prenesla v Elizej.
Mnogi ga označujejo za »plastičnega predsednika«, v laboratoriju zgrajen lik mladega, dinamičnega, učinkovitega in novega politika. Po škandalih in neuspehih, ki so pokopali tako socialiste kot konservativce, je bil tak »ne desni ne levi« lik potreben za zagotovitev politične kontinuitete spričo nevarnosti zdrsa v desničarski populizem. Mogočno Macronovo nedeljsko slavje na Napoleonovi esplanadi pred Louvrom je pokazalo, da ima za sabo res mojstrske stratege.
Najtežje ga sicer še čaka, začenši s parlamentarnimi volitvami junija, ko si mora priboriti večino. Najbrž si jo bo, vsaj v obliki koalicije. V nasprotju z razlagami, da je zmagal »proti« socialistom in konservativcem, je volitve v resnici zmagal »s pomočjo« enih in drugih in tako bo najbrž tudi vladal. Razlika je v tem, da v ospredju niso več stranke, ideje in ideologije, ampak človek - proizvod učinkovitega političnega marketinga. Tudi Francija je stopila v postdemokracijo.