TRAGEDIJA - Ko signali odpovedo (Sanela Čoralič)

Tržaška javnost se sprašuje, zakaj je 16-letnica še živo zavrgla komaj rojeno novorojenko. Zakaj je prikrivala nosečnost? Zakaj novorojenke ni pustila nekje na varnem? Vprašanj je ogromno, odgovorov je malo manj, racionalnega razumevanja, zakaj nekatere ženske takoj po porodu zavržejo svoje otroke, pa ni. Psihiatri opozarjajo, da gre za ženske, ki so v veliki stiski. Vsak primer je specifičen: nekatere so duševno motene, druge živijo v grozljivih socialnih razmerah, tretje so premlade in popolnoma nevedne. Prav nobena ženska svojega otroka ne zavrže kar tako.
Tudi tržaška najstnica ga po vsej verjetnosti ni. Dejanje, ki ga je dekle takoj obžalovalo, je nedvomno obsodbe vredno. A morda vseeno ne tolikšne, kot jo je včeraj izrekel tržaški nadškof Giampaolo Crepaldi, ki je mlado dekle brez krščanskega usmiljenja že obtožil umora. Pri tem se ni vprašal, v kolikšni meri je v tej zadevi odgovorna sodobna družba, ki ne zna več prisluhniti mladim ljudem. Starši 16-letnice denimo sploh niso vedeli za nosečnost in porod, najhuje pa je, da za nosečnost bojda ni vedelo niti samo dekle. Prav zato je tako pomembno, da starši poučijo svoje otroke o varni spolnosti in kontracepciji, svojim otrokom pa dajo vedeti, da se lahko v primeru stiske vedno obrnejo na njih.
Če bi tržaška najstnica vedela, da obstaja tudi možnost anonimnega poroda v porodnišnici in posvojitev, se morda ne bi odločila za porod v osami. Tudi v primeru, če ženska ne želi, da njena okolica izve za njeno nosečnost in odločitev, da se otroku odpove, pristojni centri zagotavljajo diskretnost. Opcij torej, s katerimi se ženske lahko zaščitijo pred neželenim materinstvom, je veliko. Le poznati jih je treba.
Zadnji primer zavrnitve otroka in njegova posledična smrt bi zato lahko bil tudi opozorilo našemu sistemu zdravstva in sociale, da je treba še bolj intenzivno posvečati pozornost preventivi in svetovanju, in sicer vse z namenom, da do detomorov sploh ne pride. Pa tudi opozorilo staršem, naj kot svetilnik oddajajo redne in jasne signale, ob katerih se otrok nauči krmariti skozi življenje.