FINCANTIERI - Južnjak, ki dela (Marjan Kemperle)

»Kje pa je Bono?« je vprašal tržaški župan Roberto Dipiazza konec marca v mestni hiši tik pred sprejemom v čast predsednika ladjarskega velikana Carnival Corporation Mickyja Arisona ob predaji ladje za križarjenje Majestic Princess. Ni imel v mislih pevca irske rock skupine U2, ampak pooblaščenega upravitelja družbe Fincantieri, ki je morsko lepotico zgradila v tržiški ladjedelnici.
»Zaposlen je,« se je glasil odgovor predstavnika Fincantieri. »Čudno, je eden redkih južnjakov, ki dela,« je stereotipno prostaško pokomentiral tržaški prvi mož.
Giuseppe Bono je po rodu iz kraja Vibo Valentia, Kalabrija. Kakih 50 kilometrov od Gioie Tauro, največjega terminala v Sredozemlju, pristanišča, ki bi bogato cvetelo, če ne bi bilo prepuščeno na milost in nemilost ‘ndranghete.
Bono je začel pisati svojo poklicno zgodbo na severu. Najprej Fiat-Finmeccanica, nato Fincantieri. Od leta 2002 je njegov pooblaščeni upravitelj. Poldrugo desetletje je za sedanje gospodarske razmere, ko razni upravitelji skačejo iz enega stolčka na drugega, iz enega biznisa v drugega, popolnoma drugačnega, prava večnost.
Evropski ladjarski sektor je preživljal zadnja desetletja veliko krizo. Konkurenca z Daljnega vzhoda (Kitajska, Južna Koreja) je bila neizprosna. Graditi ladje tam je bilo ekonomsko vabljivo, z nižjimi stroški.
Fincantieri se je tej konkurenci stavil po robu z visokokvalitetnimi proizvodi, sad njegovih vrhunskih projektantov, struktur in visoko kvalificirane delovne sile. Zato je zgodba belih ladij Princess in drugih, zgodba o uspehu, ki bo trajala še najmanj šest let, kot napovedujejo naročila.
Kotacija na borzi (za katero so mnogi vihali nos ...), prevzem večinskega dela francoske Stx, pogodba o skupnem sodelovanju z največjim svetovnim ladjedelničarjem, kitajskim CSSC, dovajajo družbi Fincantieri nov kisik. Blažijo konkurenco in utrjujejo delovna mesta. Kar je navsezadnje zasluga tudi »enega redkih južnjakov, ki dela.«