JUS SOLI - Rasisti ali strahopetci?
 (Marko Marinčič)

Sirine Chaarabi je 7. maja letos dopolnila 18 let. Rodila se je v Tuniziji, ko je bila stara 2 leti, pa je z družino prišla v Italijo. Tu je obiskovala otroški vrtec in vse šole do mature na tehničnem zavodu, ki jo čaka v tem šolskem letu. Italijanščina, pravi, je njen prvi jezik, Italija njena domovina. Tu je zrasla, tu ima prijatelje od katerih se razlikuje le po tem, da Sirine nima italijanskega državljanstva. In to je zanjo problem. Sirine je namreč uspešna boksarka. V letih 2013 in 2014 je postala celo mladinska državna prvakinja. Boksarska zveza, ki za svoje atlete že upošteva načelo »jus soli«, jo je vključila v državno reprezentanco, s katero redno trenira in nastopa na prijateljskih turnirjih. Ker pa nima državljanstva, ne more nastopati na mednarodnih tekmovanjih. Sirine si najbolj želi, da bi lahko v dresu »svoje« države stopila na ring mladinskega svetovnega prvenstva, ki bo novembra v Indiji. Po italijanski zakonodaji to ne bo mogoče, razen če ne bo predsednik republike Mattarella ugodil peticiji, naj ji zaradi športnih zaslug podeli državljanstvo.
Sirine pa je le ena od 800.000 otrok tujih staršev, ki od rojstva ali od ranih otroških let živijo v Italiji, italijanščino obvladajo bolje kot vsak drugi jezik in se tu počutijo doma. Kjerkoli drugje bi bili tujci, saj imajo tu svoj dom in so povsem osvojili italijansko kulturo, miselnost in navade. Vendar so na nek način tudi tukaj tujci, brez državljanstva in s tem povezanih dolžnosti in pravic.
Tem otrokom, ki nimajo prav nič kaj opraviti s problematiko beguncev, migrantov, še manj pa s terorizmom, naj bi zakon »jus soli« končno omogočil pridobitev državljanstva, tako kot že velja v večini omikanih držav v Evropi in po svetu. Leva sredina je ob šovinističnem renčanju desnice in oportunističnem dlakocepljenju Gibanja 5 zvezd pred nekaj meseci v poslanski zbornici odobrila zakon, ki pod določenimi pogoji končno odgovarja na pričakovanja teh otrok.
V senatu naj bi zakon potrdili takoj po poletnih počitnicah, vendar ne bo tako. Desnica je spet zarenčala, leva sredina pa se je podelala v hlače in zadevo umaknila z dnevnega reda. Bolj kot izsiljevanja zaveznika Alfana, ki bi ga lahko utišali z zaupnico, so se tik pred volitvami na Siciliji - za vogalom pa so že tudi parlamentarne volitve - zbali predsodkov volivcev. »Ustrašili so se strahov,« je komentiral politolog Ilvo Diamanti, ki s številkami dokazuje, kako strategija ustrahovanja pogojuje javno mnenje v državi. Še pred tremi leti je načelo »jus soli« podpiralo 80 odstotkov volivcev, februarja letos 70 odstotkov, zdaj le še 52 odstotkov. Tudi občutek ogroženosti zaradi priseljencev raste. 46 odstotkov državljanov se čuti ogroženih. Občutek ogroženosti, ugotavlja Diamanti, raste med vsako volilno kampanjo. Največji, 51-odstoten, je bil leta 2007, med ostrima volilnima spopadoma v letih 2006 in 2008, skoraj enak pa tudi daljnega leta 1999, ko je priseljencev bilo dosti manj, politično manipuliranje pa že takrat hvaležna predvolilna tema za usmerjanje volivcev, zlasti manj izobraženih, med katerimi je strah pred priseljenci za 60 odstotkov bolj razširjen kot med izobraženci.
Predvolilni politični in medijski stroj je zdaj ponovno na delu in vliva strah v kosti volivcev. Politiki pa so dveh sort: eni se gredo rasiste, netijo strah in ga volilno zlorabljajo, druge pa je »strah tega strahu« in se mu oportunistično podrejajo. Sirine in z njo še 800.000 otrok pa še vedno čaka, da jih bo ta država obravnavala enako kot sošolce italijanskih staršev.