PODVIG SLOVENIJE - Ni vse zlato, kar se sveti  (Albert Voncina)

Po dežju, ki je pospremil vrnitev slovenske košarkarske reprezentance v domovino, še - napovedana - hladna prha. Sedaj je uradno: Goran Dragić se ni premislil in je potrdil reprezentančno slovo. Kapetan je zapustil ladjo kot zmagovalec, vprašljiva pa je tudi prihodnost krmarja Igorja Kokoškova, saj »revolucionarne« oz. nore medletne kvalifikacije Fibe ne dopuščajo uveljavljenemu trenerju - zaenkrat pomočniku - iz lige NBA, da vodi evropsko reprezentanco.
V imenu vseh slovenskih navijačev pa se je treba Goranu še enkrat zahvaliti, saj so se predvsem po njegovi zaslugi Slovenci prvič okitili s kolajno po letu 1990, ko je bil Jure Zdovc v dresu Jugoslavije svetovni prvak. Zdovc bi sicer lahko imel še eno zlato medaljo, tisto z EP 1991. Osamosvojitev Slovenije pa mu je preprečila, da nastopi v polfinalu in finalu, saj bi ga v domovini drugače označili za izdajalca. Kukočeva izjava, »da je šport nekaj, politika pa nekaj drugega,« se ni uresničila, tako da s(m)o Slovenci na prvo medaljo samostojne Slovenije čakali celih 26 let.
Do naslova so se slovenski košarkarji dokopali s prvo generacijo, ki ni obremenjena s preteklostjo. Dragić, otrok srbskega očeta in slovenske matere, ki se je rodil in odraščal v Ljubljani, je bil leta 1991 star le 5 let, Zagorac 7, Vidmar 4, Blažič 1 leto, medtem ko so na svet kasneje prišli vsi ostali evropski prvaki. Starejši je le Anthony »Tone« Randolph, ki se je rodil v Nemčiji in odraščal v ZDA. Pred EP so padale kritike na račun Randolphove »slovenskosti«, kdor je spremljal zaključne boje EuroBasketa pa mora priznati, da se je Tone na igrišču boril kot deset Slovencev. Poleg tega bi lahko na njegov prihod tudi gledali s ponosom, saj pomeni, da ima Slovenija določeno »težo«, če igralec takega kova, ki bi se lahko na »tržnici potnih listov« Fibe odločil za marsikatero bolj bogato reprezentanco, izbere slovensko izbrano vrsto.
»Zgodovinsko neobremenjeni« košarkarji pa na zgodovino niso pozabili, tako kot na korenine ne, saj razumejo navodila Srba Igorja Kokoškova, kljub temu da selektor slovenščine ne obvlada. Marsikdo še danes piše, da je po kakovosti na papirju ena najslabših reprezentanc od osamosvojitve dalje, omenjen papir in ocene o kvaliteti pa najbrž nimajo nikakršne vrednosti. Slovenija se lahko v pohvali s serijo odličnih košarkarjev ter z dvema biseroma, kakršna sta Dragić in Dončić, ki ju premore malokdo. Dragića na svetu poznajo dobesedno vsi. Klubski dres 18-letnega Luke Dončića pa je bil v lanski sezoni v Madridu drugi najbolje prodajani.
Dončić in Dragić imata za seboj različni zgodbi o uspehu, ki kljub današnji evforiji opozarjata, da stanje slovenske košarke ni idilično. Dragić (1986) se je rodil v Ljubljani, kjer je kot 17-letnik najprej igral v 2. slovenski ligi pri Iliriji, nato za Slovan, odselil se je v Španijo, kot posojeni igralec se je vrnil v Slovenijo in je za ljubljansko Olimpijo nastopal v evroligi. Dončić (1999) pa se je še kot 13-letnik iz Ljubljane preselil v Madrid, podobno pot sta pred kratkim ubrala tudi perspektivna Dan Duščak (2002) in Žiga Samar (2004). Leta 2017 je Slovenija evropski prvak, kljub temu, da ne premore niti enega košarkarskega kluba, ki bi se uvrščal na velika evropska tekmovanja. Leta 2017 so Dragić in soigralci premagali evropsko smetano, po nacionalni televiziji pa je bilo gledanje njihovih tekem nemogoče. Evforija po podvigu je upravičena, ko pa bomo pristali na realnih tleh, se bomo zopet spomnili, da ni vse zlato, kar se sveti. Navkljub kolajni najbolj žlahtnega leska.