REFERENDUM - Za denar in oblast (Marko Marinčič)

V Lombardiji in Venetu bosta jutri referenduma za večjo upravno avtonomijo teh dveh dežel. Nekateri površni komentatorji ju vzporejajo z dogajanjem v Kataloniji, s katerim pa »padanska« referenduma nimata nobene zveze razen morda te, da gre v obeh primerih za najbogatejše dežele v obeh državah. Za razliko od Katalonije pa tu ni jezikovnih in narodnostnih vsebin kot tudi ne želje po neodvisnosti.
Uradno gre za avtonomijo znotraj ustavne ureditve z zahtevo po prenosu pristojnosti od države na deželi po členu 116 republiške ustave. Še bolj pa gre za denar. Iz Lombardije se v Rim letno steče za skoraj 58 milijard evrov davkov, iz Veneta slabih 20 milijard. Deželni politiki bi radi dosegli, da bi vsaj polovica v deželah pobranih davkov ostala doma. To je legitimen cilj, ki pa bi ga lahko skušali doseči po institucionalni poti, preprosto s pismom vladi, v katerem bi predlagali začetek pogajanj, ki jih bodo itak predlagali po referendumu. Tako pot je na primer brez referenduma že ubrala Emilia Romagna, na nekaj podobnega pa se pripravlja tudi Apulija, kjer si prav tako želijo večje avtonomije. Za referenduma, ki sta le posvetovalne narave in torej neobvezujoča, pa bosta Lombardija in Veneto potrosila več kot 50 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja.
Če gre le za avtonomijo, je to povsem nepotrebna potrata. Ima pa svoj politični smisel, če se za ljudskim posvetovanjem skrivajo druge politične ambicije. Tako v Lombardiji kot v Venetu je na oblasti Severna liga. Predsednika Roberto Maroni in Luca Zaia sta se odločila za referendumsko kampanjo tudi zato, ker želita utrditi svojo oblast na deželni ravni in obenem vplivati na strankarska ravnotežja znotraj Severne lige, kjer tako eden kot drugi nista povsem v sozvočju z desno in nacionalistično usmeritvijo, ki jo je stranki dal Matteo Salvini.
Povrhu prihajata referenduma v času, ko se je v Italiji že začela kampanja za bližnje parlamentarne volitve. Na referendumski voz je zato prebrisano skočil tudi Silvio Berlusconi, ki ga je odobritev volilnega zakona »rosatellum« v zadnjih dneh bolj pomladila kot delo vseh estetskih kirurgov, saj očitno že voha v zraku možnost volilne zmage. Tudi referenduma mu lahko pri tem pomagata, za Maronija in Zaio pa bi lahko bila odskočna deska za vrnitev na pomembne ministrske položaje v Rimu, ki sta ju že zasedala v nekdanjih Berlusconijevih vladah.
Referendumsko vprašanje je tako, da ni mogoče reči ne. Kdo si ne želi več avtonomije? To je isto, kot če bi nas vprašali, ali si želimo, da ne bi bilo več nasilja ali lakote v svetu. Zato ni dvoma, da bo jutri velika večina volivcev glasovala da. Vprašanje je le, koliko jih bo šlo na volišča. Po javnomnenjskih raziskavah ne veliko več od tretjine upravičencev. To bi med drugim pomenilo, da bi bil v Lombardiji, kjer ni nobenega volilnega praga, referendum veljaven, v Venetu, kjer deželni zakon določa 50-odstotni volilni prag, pa ne.
Maroni in Zaia pa bosta najbrž v vsakem primeru enako zadovoljna, saj jima očitno v resnici ne gre za upravno avtonomijo, o kateri se bosta še vedno lahko pogajala z Rimom. Z referendumom sta si tako ali drugače že naredila imenitno in z javnim denarjem plačano volilno kampanjo.