SOVRAŠTVO - Mene je še vedno strah (Jan Grgič)

Ljuba Kitty,
dvainsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne sem še vedno v središču pozornosti. Ampak ne v šolskih klopeh, ki sem jih v svoji mladosti tako pogrešala. Ni mi bilo dano, da bi obiskovala šolo, saj sem se morala skrivati pred nacistično policijo. In to samo zaradi tega, ker sem bila Judinja.
(...)
Tako ali podobno bi morda Ana Frank v svojem Dnevniku pisala namišljeni prijateljici Kitty po nedeljskem dogodku na nogometnem stadionu v Rimu. Podcenjevanje in neobsojanje takih dejanj je skrajno neodgovorno in hkrati zelo nevarno. Nogometaši Lazia, skrajni desničarji, so oskrunili lik Ane Frank, nemške Judinje, ki je marca leta 1945 umrla v nacističnem taborišču Bergen-Belsen. V skupini osumljenih navijačev je tudi trinajstletni otrok, ki je spremljal očeta. Enako stara je bila leta 1942 Ana. Takrat se je z družino zatekla v Amsterdam in dneve preživljala v skrivališču. Mladoletni navijač Lazia in skoraj gotovo tudi njegov oče bržkone nista prebrala Aninega Dnevnika, ki ga je dnevno pisala, da bi lajšala bolečine in se opogumila pred bojaznijo, da bi jo možje s kljukastimi križi odkrili in odpeljali v taborišče.
Še vedno je potreben pogum in potrebna je moč. In potrebno je vzeti stvari osebno, tudi kadar ne gre za nas same. Preberite tudi vašim otrokom odlomek iz Aninega Dnevnika. Preberite ga ne samo na nogometnem igrišču. Tudi košarkarskem in odbojkarskem. Predvsem pa v šoli.
(...)
Mene je pa še vedno malo strah.
Tvoja Ana