POLITIKA - Katera je alternativa? (Aleksander Koren)

Po nedeljskih deželnih volitvah na Siciliji se je le malokdo osredotočil na podatek, da se je volitev udeležilo manj kot 50 odstotkov volilnih upravičencev. Morda zato, ker jemljemo zdaj to kot danost ali ker pred parlamentarnimi volitvami in umeščanjem strank pred njimi v odzivih že prevladuje medijsko-strankarska propaganda. Pa vendar je to vprašanje ključno za demokratično družbo. Kaos, ki nas obdaja na planetarni ravni, bi nas moral opozoriti, da demokracija ni večna, samoumevna pridobitev. Če bodo ljudje nehali hoditi na volitve, tudi tako, da oddajo svoj glas za najmanjše zlo ali da svoje nezadovoljstvo izrazijo z belo glasovnico, ne bo minilo dolgo, da nas bo kdo začel prepričevati o tem, da voliti pravzaprav ni potrebno. Da lahko vodenje države zaupamo »velikemu vodji« ali pa tako, da kandidate in njihove zakonske predloge preprosto potrdimo s klikom iz fotelja in nam to povrhu prodajo kot najvišjo obliko družbene participacije.
Zato ni v nedeljo zmagal nihče, vsi so poraženci in odgovorni za takšno stanje. A rezultati kažejo tudi na to, da bi se lahko politična kriza v državi prihodnjo pomlad še poglobila. Če namreč razmerje sil na Siciliji prenesemo na državo raven, obstaja velika verjetnost, da po parlamentarnih volitvah ne bo mogoče sestaviti nobene smiselne vlade. Sicilija je potrdila, da je desna sredina najmočnejša koalicija, da je Gibanje 5 zvezd najmočnejša stranka in da levica v vseh svojih odtenkih izgublja teren tudi v Italiji, potem ko ga je že skoraj povsod po Evropi. A desna sredina je le volilni agregat med sabo razglašenih strank, ki že 25 let obljubljajo to, česar ne morejo uresničiti, ko pridejo na oblast. Gibanje 5 zvezd pa po svoji naravi ne more z nikomer skleniti zavezništva, ker bi to pomenilo »izgubo devištva« in začetek njegovega konca.
Preden bo prepozno, če to že ni, je torej spet na potezi levica, v prvi vrsti Demokratska stranka. Renzi mora ponuditi roko sprave svojim nasprotnikom na levici, oni pa ne morejo vztrajati, da hočejo njegovo glavo. Leva sredina ne potrebuje premierskega kandidata, temveč programski kompromis med svojimi različnimi dušami, ki temelji na jasni pro evropski usmeritvi. Alternativa za levo sredino je, da postane rezervno kolo v morebitni »veliki koaliciji«, v kateri bi prevladujočo besedo imel večni Silvio Berlusconi. Je to sploh alternativa?