ITALIJA - Po razpustu parlamenta (Aleksander Koren)

Da je predsednik Mattarella razpustil parlament šele pretekli četrtek ob naravnem izteku zakonodajne dobe, je po svoje čudež. Spomnimo se: zakonodajna doba se je leta 2013 začela v znamenju Bersanijeve »ne-zmage«, ko je imela Demokratska stranka pod njegovim vodstvom večino le v poslanski zbornici, še to pridobljeno na podlagi radodarne večinske nagrade, ki jo je predvideval tolikokrat kritizirani volilni zakon (desne sredine) porcellum. Sledila je koalicijska vlada, sprva z Berlusconijem (vanjo je privolil tudi Bersani ...), nato zgolj z Alfanom. V njej je bila Demokratska stranka ves čas večinski delničar, a v senatu brez 50,1 odstotka delnic. Prvo vlado je vodil Letta, ki ga je nato s strankarskim pučem strmoglavil Renzi. Ta je imel na začetku svoje poti za italijanske razmere nenavadno visoko podporo javnosti in se je z mladostniško vnemo lotil reševanja številnih vozlov, rešil pa jih je manj kot je obljubil. Renzi je vladal nekako v slogu nekdanjega britanskega premierja Tonyja Blaira (v Italiji se vse zgodi z 20-letno zamudo), se pravi, poenostavljeno, bil je liberalec v ekonomiji in progresist kar zadeva sfero civilnih pravic. Zaradi potez, ki jih je vlekel na področju zaposlovalne politike, in zaradi svoje drže, se je postopoma zameril levici znotraj in zunaj stranke, glede pravic pa je, kljub nehomogeni koaliciji, dosegel več kot obe Prodijevi vladi skupaj.
Njegov zaton se je začel z nespametno potezo, da je svojo usodo vezal na izid referenduma o ustavnih spremembah, ki jih je v parlamentu dosegel hkrati s prepričevanjem, preglasovanjem in grožnjo po predčasnih volitvah, ki so se jih parlamentarci (»dres« jih je zamenjalo več kot 500!) bali kot hudič križa. Po referendumski polomiji ga je na čelu vlade zamenjal Paolo Gentiloni, ki je po slogu njegovo pravo nasprotje, politično pa je predstavljal kontinuiteto. V doto je svoji stranki, poleg gospodarske rasti, prej kot ne prinesel zajezitev množičnega prihoda migrantov, s čimer je, vsaj delno, odvzel močan predvolilni argument trdi desnici, ki povsod po Evropi cveti na koži priseljencev.
Zdaj nas čaka dolgo predvolilno obdobje, ki ne obeta nič dobrega. Sodeč po doslej videnem bo to polno obljub, natolcevanj na račun nasprotnikov o popolnoma postranskih temah, in širjenja lažnih novic. A vroča vprašanja so druga, denimo kaj na primer čaka Italijo po koncu politike Evropske centralne banke o nakupu državnih obveznic, s katerimi znatno znižuje ceno odplačevanja obresti gromozanskega italijanskega javnega dolga. Ali pa katera so stališča strank o vprašanjih, ki jih je v Primorskem dnevniku v četrtek postavil Igor Guardiancich glede učinkov tehnološkega napredka (robotizacije), demografskih premikov, podnebnih sprememb in globalizacije. Gre za ključne problematike, ki definirajo tudi naš odnos do Evrope. Kdo bo o njej v kampanji, ki je pred nami, povedal jasno besedo?
Najbolj pa nas mora skrbeti nevarnost, da po volitvah ne bo mogoče sestaviti nobene vlade, kaj šele takšne, ki bi bila resnično kos starim in novim izzivom.