Primorski dnevnik

Albert Voncina, Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Peter Verč, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

VOLITVE - Obmetavajo se z odpadki  (Marko Marinčič)

marko.marincic@primorski.eu

A

sreda, 10. januarja 2018 | 17:12

Tema dneva so v italijanski volilni kampanji odpadki. Politikom menda ni dovolj, da se vsak dan obdelujejo z gorjačami (dialektičnimi seveda in upajmo, da bo pri tem ostalo), zato so se začeli še obmetavati z vrečami odpadkov. Konkretno tistimi, ki se - resnici na ljubo v nekoliko manjši meri kot v prejšnjih letih - nabirajo na rimskih ulicah.
Predsednik dežele Emilia-Romagna Bonaccini se je v dogovoru s predsednikom Lacija Zingarettijem ponudil, da bi v svoji deželi lahko prevzel rimske odpadke in s tem večno prestolnico rešil iz trenutne zagate. Obenem pa bi rimsko županjo Raggijevo spravil v politično zagato. Oba predsednika iz vrst DS bi se postavila kot rešitelja »nesposobne« županje iz vrst G5Z. Ob tej sta se v ponudbi skrivali še dve politični pasti. Prva je že kar politično perverzna. Končni cilj vsaj dela rimskih odpadkov bi namreč bila sežigalnica v Parmi, zaradi katere je G5Z svoj čas izključilo iz svojih vrst župana Pizzarottija, ker je odstopil od načelnega stališča proti sežiganju odpadkov. Druga past pa se skriva v finančnih pogojih, saj je Bonaccini zahteval po 200 evrov na tono odpadkov, kar je krepko več od 140 evrov, kolikor je Rim že plačeval za izvoz odpadkov v Avstrijo.
Nič čudnega torej, če so v Rimu odklonili ponudbo, češ da so jim podtaknili politično zastrupljeno polpeto. Rimska odbornica za okolje Pinuccia Montanari pa je predsednika Zingarettija tudi obtožila, da dežela Lacij po zaprtju spornega odlagališča Malagrotta, kamor so do leta 2013 odlagali večji del rimskih odpadkov, še ni poskrbela za alternativo in niti ni izdala dovoljenj za odprtje novih naprav za sortiranje in kompostiranje, brez katerih občina ne more uresničiti načrtov o ločenem zbiranju odpadkov.
Prav sortiranje pa je mimo trenutnih predvolilnih viharjev najučinkovitejša pot za okolju prijazno reševanje težav z odpadki. To dokazuje tudi statistika, ki na primer uvršča Furlanijo Julijsko krajino v sam vrh (tik za Venetom in Tridentinsko-Južno Tirolsko) dežel z najboljšim sortiranjem. V FJK smo leta 2016 poslali v predelavo in ponovno uporabo 65,9 odstotka vseh gospodinjskih odpadkov. To predvsem po zaslugi Pordenona (ki je z 81,3 odstotka recikliranih odpadkov prva pokrajina v Italiji), Vidma (86,5 odstotka) in Gorice (67,7 odstotka).
Zaostaja le Trst z le 39,6 odstotki sortiranih odpadkov, kar ga v državnem merilu uvršča šele na 70. mesto lestvice med pokrajinami, celo za Rimom, ki je s približno 43 odstotki na 63. mestu. Težava Trsta je v političnih izbirah iz preteklosti, ko so se deželni in mestni upravitelji odločili za posodobitev in povečanje sežigalnice. Čeprav se v njej pri sežiganju odpadkov proizvede tudi nekaj električne energije iz »obnovljivega vira«, je sežigalnica tudi odpadkov vselej lačna »pošast,« ki jo je treba stalno napajati, da se opraviči naložba, povrhu pa proizvaja še gore pepela, ki nazadnje romajo v odlagališča za posebne odpadke.
Tak sistem odvrača upravitelje od vsake resne politike sortiranja, ki bi težila k cilju »zero-waste,« se pravi k nični proizvodnji odpadkov in stoodstotni reciklaži, predelavi ali ponovni uporabi. Stoodstotni cilj morda ni dosegljiv, lahko pa se mu zelo približamo, če uberemo pot kapilarnega sortiranja z zbiranjem po sistemu od vrat do vrat, s kompostiranjem bio-odpadkov, ki znašajo približno 30 odstotkov vseh, in predelavo drugih.
Dobrih zgledov je zlasti v Trivenetu kar nekaj. Lepo bi bilo, ko bi se politiki tudi na državni ravni zgledovali po njih in se ne le obmetavali z vrečami odpadkov.

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane