Primorski dnevnik

Albert Voncina, Aleksija Ambrosi, Aljoša Fonda, Aljoša Gašperlin, Aleksander Koren, Danjel Radetič, Igor Devetak, Ivan Žerjal, Jan Grgič, Marjan Kemperle, Marko Marinčič, Peter Verč, Poljanka Dolhar, Sanela Čoralič, Sara Sternad, Sandor Tence, Veronika Sossa, Vesna Pahor

»New deal« za varnost (Marko Marinčič)

marko.marincic@primorski.eu

A

petek, 26. avgusta 2016 | 18:19

Zvonjenje po toči je ob vsaki bolj ali manj pričakovani in včasih predvidljivi naravni katastrofi v Italiji že pravi nacionalni šport. Tudi tokrat je po prvem trenutku zbeganosti in nujni pomoči preživelim pričakovati plaz pametnih nasvetov o tem, kako bi bili morali ukrepati, da bi, ker pač potresa ni mogoče preprečiti, vsaj omejili njegove posledice.
Italija ima na področju seizmološke in hidrogeološke varnosti vrsto problemov. Nekateri so objektivni, drugi ne. Tako eni kot drugi pa so rešljivi. Objektivna danost sta na primer seizmološko občutljivo ozemlje kakor tudi stara, delno še srednjeveška zgodovinska jedra krajev, ki so bogastvo in lepota Apeninskega polotoka. V teh pogojih je zagotovitev potresne varnosti finančno zahtevnejša, ni pa nemogoča. Niti ni treba, da se zgledujemo po visoko tehnološki Japonski, kjer bi se ob »potresiču«, kakršen je bil v srednji Italiji, najbrž kvečjemu odkrušil kak kos ometa. Dovolj bi bilo, ko bi posnemali revni Čile, kjer so po katastrofalnem potresu 9,5 stopnje leta 1960 veliko investirali v varnost. Leta 2010 so ponovno doživeli strahoten potres, ki je v treh minutah sprostil približno 30.000 krat večjo energijo kot potres leto poprej v L’Aquili, število žrtev pa je bilo le malo večje kot v Markah.
Tehnike za zagotovitev potresne varnosti tudi zgodovinskih stavb obstajajo, potrebna sta denar in politične izbire. Pa tudi nadzor javnih institucij. Ob sredinem potresu smo dobili zgled najboljših in tudi najslabših praks na tem področju v Italiji. V kraju Norcia v Umbriji, kjer so po potresih v prejšnjih letih uvedli strožja merila za varnost tudi zgodovinskih zgradb, je bila škoda skoraj neznatna. Po drugi strani se je v Accumoliju zrušil v zadnjih desetletjih že trikrat obnovljen zvonik, v kraju Amatrice pa leta 2012 zgrajena šola, ki naj bi - toda očitno ni - bila zgrajena s sodobnimi tehnikami protipotresne varnosti.
To pa načenja problem neustreznih političnih izbir, predpisov in predvsem spoštovanja le-teh. V Italiji, ki je eno samo potresno območje, skoraj 70 odstotkov poslopij ni zgrajenih ali utrjenih po ustreznih varnostnih standardih. Nič čudnega za državo, ki jo kazi več kot milijon »črnih« zgradb, zgrajenih mimo vsakršnega dovoljenja in predpisa. Tako se je dogajalo v preteklosti in tako se v bistvu še danes, ko so geologi in seizmologi politikom in javnim upraviteljem bolj v napoto kot pa v prepotrebno strokovno oporo pred vsako izbiro o posegih v okolje. Potresi nas potem od časa do časa opomnijo, kako je to pogubno, vendar doslej zaman.
Renzijeva vlada ima priložnost, da se na tem področju izkaže. Slabše kot se je Berlusconijeva, ki je v L’Aquili izkoreninila ljudi iz starega mestnega jedra in jih pahnila v danes že razpadajoče »new towne«, od katerih so imeli korist edinole gradbeni šakali, se sicer ne bo mogla odrezati. Lahko pa zahtevamo, da ob nujni sanaciji porušenih jeder pogleda tudi naprej in začrta dolgoročno strategijo potresne in hidrogeološke varnosti državnega ozemlja, nekakšen sanacijski »new deal«, ki bi blagodejno učinkoval tudi na BDP in splošno gospodarsko rast.
Za to je seveda potreben izreden plan investicij, ki bi ga bilo treba izpogajati z nemškimi in bruseljskimi žandarji varčevanja. Pa tudi ko ga ne bi in bi v preventivo investirali samo to, kar nas vsako leto stane odpravljanje škode po potresih, poplavah in zemeljskih usadih, bi bilo že kar nekaj.

Copyright 2018 © DZP doo - PRAE srl – Vse pravice pridržane