PO VOLITVAH - Kaj pa zdaj? (Marko Marinčič)

Zdaj pa imamo. Če je bil glavni cilj volilnega zakona »rosatellum« preprečiti volilno zmago enega od treh glavnih političnih blokov - desne sredine, leve sredine in Gibanja 5 zvezd - potem je zakon izpolnil svojo nalogo. Nihče ni v stanju oblikovati samostojne vladne večine. Če pa je bil pravi politični namen ta, da se v pat poziciji zagotovi kontinuiteta establišmenta, ki naj bi slonel na dogovoru med Matteom Renzijem in Silviom Berlusconijem, potem so volivci pokopali to možnost. Politični stvor »renzusconi« je v voliščih povsem izkrvavel. Matteo Renzi in Silvio Berlusconi sta bila ne le poražena, ampak politično ponižana. Prvi je Demokratsko stranko povlekel do zgodovinskega neuspeha - pod katastrofalnih 20 odstotkov. Nič bolje ni šlo Berlusconiju, ki je vajeti desne sredine moral prepustiti vodji Lige Matteu Salviniju.
Zmagali sta politični sili, ki sta najbolj odločno nasprotovali »veliki koaliciji«. Gibanje 5 zvezd, ki je pritegnilo večji del odhajajočih glasov iz DS in tudi iz levice, in Liga, v kateri se je radikalizirala desnica. S tem je odpadla tudi možnost kake tehnične ali »predsednikove« vlade z na čelu za Evropo pomirjujočim Paolom Gentilonijem.
Kaj zdaj? Gibanje 5 zvezd je daleč prva stranka, desna sredina prva koalicija. Komu bo predsednik Sergio Mattarella kot prvemu poveril mandat za oblikovanje vlade? Po ustavni praksi naj bi ga tisti politični sili, ki bo imela največ možnosti za oblikovanje vlade. Večina komentatorjev ocenjuje, da si po prodornem uspehu Gibanja 5 zvezd, ni mogoče zamisliti vlade, v kateri jih ne bi bilo. Politično se torej ponujata dve možnosti.
Prva je zavezništvo G5Z z Ligo, ki ju povezuje več programskih stičnih točk. Vendar je takšna povezava malo verjetna. G5Z je že s predstavitvijo svoje vladne ekipe pokazala, da gre njena kritika establišmentu v nasprotno smer od desnega populizma. Pa tudi Salvini, ki je pravkar dosegel svoj cilj primata v desni sredini, ga menda ne bo takoj zapravil za to, da bi v podrejeni vlogi šel v zavezništvo z Di Maiom. Razen če ne bi tja z Berlusconijevim privoljenjem popeljal celotno desno sredino. To pa bi v podrejeno vlogo spravilo Gibanje 5 zvezd, ki je po novem res odprto sodelovanju z drugimi, vendar pod svojimi pogoji, tako programskimi kot glede sestave vladne ekipe. Težko je, da bi po izdatni volilni zmagi vse to zapravili za vlado, kjer bi desna sredina bila večinski delničar.
Druga možnost je zavezništvo z DS ali pa vsaj zunanja podpora leve sredine (in morda levice) manjšinski vladi G5Z. Na prvi pogled nemogoča rešitev po ostri konfrontaciji v volilni kampanji. Toda pod določenimi pogoji - začenši z umikom Mattea Renzija, ki je včeraj to možnost zavrnil, in potem ko bo DS prebolela volilno katastrofo - je ne gre povsem izključiti. Di Maio, ki je skušal gibanju vtisniti zmerno državniško podobo, bi dobil možnost, da se preizkusi kot premier. DS bi pridobila potreben čas, da si politično opomore in da obdrži skrajno desnico v opoziciji. Ne nazadnje so to smer nakazali že volivci leve sredine z izdatnim pretokom glasov k Gibanju 5 zvezd. Tudi za Evropo bi v danih pogojih bila takšna rešitev najbolj sprejemljiva. Gotovo bolj kot morebitna vlada pod taktirko člana skrajno desne nacionalistične internacionale, kakršen je Matteo Salvini.
Kakorkoli že, potreben bo čas, da dozorijo pogoji in da se medtem sprosti pregovorna italska politična iznajdljivost. Evropa in trgi za zdaj opazujejo in se (še) ne vznemirjajo. Milanska borza je včeraj izgubila manj kot pol odstotka, evro se je rahlo okrepil, donos državnih obveznic je ostal razmeroma stabilen.