OB POLIGONU - (Ni) problem le jezik ... (Staška Cvelbar)

Nekatere jezikovne zagonetke na Šolskem jezikovnem poligonu so od tekmovalcev zahtevale kar nekaj specifičnega znanja, tako da so bile celo nekatere profesorice sprva nekoliko v zadregi. Pri nekaterih drugih je bilo sicer tudi dovolj določena mera sreče, ko »streljaš« in upaš na pomoč boginje Fortune. Nivo slovenščine tekmovalcev pa je bil vsekakor po besedah organizatorjev na splošno na dobri ravni.
Skoraj slabši vtis so mi tekmovalci zapustili pri fizičnih spretnosti v športnem delu poligona. Sestava ekip je bila seveda mešana, očitno je bilo, da se nekateri njihovi člani izven šole ukvarjajo s športom, drugi pa ne. Kljub temu pa sem bila presenečena, ko sem ugotovila, da jih veliko večino spravi v težave že enostavno metanje teniške žogice ali pa tek med količki. Pri velikemu številu dijakov so bile pomanjkljive osnove človeškega gibanja: tek, skok in met. Te pomanjkljivosti mlade generacije so postale še bolj opazne, ko so se na poligonu preizkusili nekateri »ne tako rosno mladi« profesorji, pri katerih pa so bili osnovni gibi čisti, imeli so jih v mezincu. Ob tipičnem izgovoru, da je za to kriv italijanski šolski sistem, ki športno vzgojo zanemarja, pa se lahko tudi zamislimo, kako vpliva današnja družba in nova tehnologija na njihov telesni razvoj in kako bodo ti mladi ljudje fizično spretni čez 30, 40, 50 let, če že v mladosti imajo težave pri osnovnih gibih. Koliko zdravstvenih terapij bodo potrebovali? Osebno mislim, da lahko ukrepamo že prej, pri tem pa naj ne pričakujemo čudežne rešitve, ki bo padla iz nebes. S telesno (športno) vzgojo kot z vsako vzgojo je potrebno začeti v družinskem krogu in otrokom včasih dovoliti, da splezajo tudi na drevo.