KRAŠKA HIŠA - Bi bilo danes to mogoče? (Aljoša Fonda)

Pred petdesetimi leti se je skupina tridesetih zamejskih Slovencev na pobudo Egona Krausa zbrala pri notarju Lucianu Pellegriniju in formalno ustanovila Zadrugo Naš Kras. Zadruga je v Repnu odkupila in prenovila dotrajano staro domačijo ter v njej uredila muzej, ki priča o večstoletni slovenski prisotnosti na tem ozemlju. S Kraško hišo je nastala tradicija Kraške ohceti, ki prav tako praznuje pol stoletja: ta dogodek (pa pustimo problem kroničnega pomanjkanja kraških parov tokrat ob strani ...) privabi vsakič v Repen ogromno število obiskovalcev, ki se pobliže seznanjajo s slovensko kulturno dediščino.
Ustanovitelji Zadruge Naš Kras, katerim so ob 50-letnici posvetili spominsko ploščo na borjaču Kraške hiše (v čast mi je, da sta na njej vklesani tudi imeni obeh mojih dedkov), so v ta projekt takrat vložili vsak po 125.000 lir, to se pravi kar dobro mesečno plačo tistega časa. Kot je v petek poudaril predsednik Zadruge Edi Kraus, so to bili ljudje različnih poklicev, prepričanj in političnih pogledov, ki pa so se v tem primeru poenotili in iz lastnega žepa vložili sredstva v korist celotne skupnosti.
Vprašanje, ki se je utrnilo takoj po slovesnosti, je, ali bi se kaj takega lahko zgodilo tudi danes. Bi se danes našla skupina tolikih ljudi, ki bi eno mesečno plačo namenili skupnemu načrtu, za katerega ne bi mogli biti gotovi, da bo res uspešen? Odgovor je bil – ne. Bržkone za to niso več primerni časi. Čut za skupnost se je v desetletjih močno zrahljal, svet in torej tudi naš mikrokozmos sta ubrala pot individualizma, v katerem je za take akcije vse manj prostora, občutek za skupno dobro je manjši.
Potem pa je tu še drug pogled, ki zadeva Slovence v Italiji. Teža zasebnega sektorja znotraj skupnosti se je po propadu t. i. družbenega gospodarstva tako zmanjšala, da je danes ni pobude ali načrta, ki ne bi v celoti ali vsaj dobri meri slonel na javnih finančnih sredstvih. Po gospodarskem polomu manjšine sredi 90. let, ki mu dvajset let zatem sledi še mala repriza, se nepremičninsko premoženje prodaja, zasebnih sponzorstev pa je manj in dejavnosti so zatorej odvisne od javnih prispevkov. Teh je, bodimo iskreni, veliko. Slovenska skupnost v Italiji ni bila nikoli samozadostna, njena zasvojenost z javnim denarjem pa jo – skupaj z vprašanjem razvodenelega pojma identitete – šibi.