HRVAŠKA V FINALU - Uspešni tudi brez Jugoslavije (Albert Voncina)

Pred, med in po vsakem evropskem ali svetovnem prvenstvu v najrazličnejših ekipnih športnih panogah se na spletu, v časopisih, barih in še marsikje pojavlja vprašanje: »Kaj bi lahko bilo, ko bi športniki z območja bivše Jugoslavije še naprej nastopali pod isto zastavo?« Nostalgiki - in ne samo oni - verjamejo, da bi v marsikaterem moštvenem športu dobesedno zmleli nasprotnike. Tega ne bo nikoli mogoče preveriti, države, ki so nekoč sestavljale Jugoslavijo, pa v zadnjih letih uspešno dokazujejo, da si »znajo pomagati same«. O tem pričajo dejstva, medalje in lovorike, ki potrjujejo, da so športna vzgoja, talent in kakovost pomembnejši od količine, saj šteje Srbija približno 7 milijonov, Hrvaška nekaj več kot 4 milijone, Slovenija pa približno dva milijona prebivalcev.
Začnimo pri vaterpolu. Potem ko so se Srbi leta 2016 veselili naslova svetovnih prvakov, so Hrvati stopili na svetovni prestol leta 2017. Omenjeni reprezentanci sta se spopadli v finalu olimpijskih iger 2016, ko se je zlate medalje veselila Srbija. Četrto mesto je zasedla Črna gora, ki je v tekmi za tretje mesto klonila proti Italiji. Tudi v rokometu smo bili priča uspehom. Slovenci so bili na SP 2017 tretji, potem ko so v finalu za bronasto kolajno premagali Hrvate. Kaj pa odbojkarji oziroma odbojkarice? Po zgodovinskem uspehu slovenske reprezentance, ki je bila leta 2015 druga, je Srbija osvojila bronasto kolajno na zadnjem EP leta 2017. Še boljše so bile srbske odbojkarice, ki so trenutne svetovne prvakinje.
In košarka? Če so uspehi jugoslovanske reprezentance, ki je bila pred propadom skupne države kar petkrat svetovna prvakinja, enkrat zlata na olimpijskih igrah, na katerih je osvojila tudi tri druga mesta in eno bronasto medaljo, neponovljivi, so košarkarji dokazali, da tudi sami uspešno merijo moči s svetovnimi oziroma z evropskimi velesilami. Slovenci so košarkarski evropski prvaki, Srbi pa svetovni in olimpijski podprvaki, premagale pa so jih le ZDA. Manjka le nogomet. V tem športu je bilo odmevnih rezultatov manj. Po besedah, ki jih je izrekel novinar Sergio Tavčar med junijskim srečanjem v Krminu, so košarkarji zmagovali, ker so ekipe sestavljali večinoma univerzitetni študenti, ki so bili bolj izobraženi in so lažje sobivali. Nogometaši pa so prihajali iz manj premožnih družin. Bili so manj kulturni, tako da so z manjšo lahkoto premagovali težave in ovire. Drugi razlog pa je bil srbski rek: »umirati u lepoti«, saj je bil lep nogomet za nogometaše in publiko pomembnejši od rezultata, tako da je nogometna izbrana vrsta Jugoslavije »le« dvakrat bila četrta na SP, dvakrat je izgubila finale EP. Hrvaški nogometaši pa so »sami« že presegli omenjene rezultate. Prvi nastop na SP so leta 1998, šest let po osamosvojitvi, sklenili s tretjim mestom. Po dvajsetih letih pa se bodo v nedeljo proti Franciji, ki je tedaj premagala Hrvaško v polfinalu, nogometaši nove, prve »samostojne« generacije potegovali za najprestižnejši naslov v ekipnih športih. Njim ni treba iskati odgovora na vprašanje: »Kaj bi lahko bilo, ko bi skupaj nastopali pod jugoslovansko zastavo?«