RAZSTAVA - Trst samo italijanski? (Vesna Pahor)

Pred odprtjem razstave sta se tržaški župan Roberto Dipiazza in občinska odbornica za šolstvo Angela Brandi kot v nekakšni idili sprehajala po dvorani. Občasno sta se potrepljala po ramenih in v pajdaškem duhu, vidno navdušena nad razstavo, pokomentirala: »Poglej, to je moje. Tisto tam dol pa tvoje.« Dipiazza je zgradbe na posnetkih povezal s svojimi županskimi mandati: »Vse to predstavlja dediščino, ki sem jo nadaljeval s preureditvijo tržaškega nabrežja, rušitvijo in ponovno izgradnjo bazena Bianchi in projektom Urban.«
Kakršni upravitelji, taka razstava. Nekoliko skepse in nelagodja ustvarja že sam naslov Italijansko stoletje. Kaj pa večkulturnost ali boleča preteklost kot pomembna osnova za grajenje prihodnosti in strpnega sobivanja? Kaj pa objektivno poročanje o tržaški kompleksni preteklosti? Teh pojasnil tokrat verjetno ne gre iskati v palači Gopčević. Lahko pa se lotimo seštevanja, kolikokrat se pojavlja pridevnik »italijanski« ali kako se lahko v današnji dobi udejanja poveličevanje italijanske duše Trsta. V marsikaterem pojasnjevalnem napisu lahko zasledimo, kako je zgradba na fotografiji odraz italijanske identitete mesta. Poraja se celo dvom, da je vse skupaj neke vrste prikazovanje fašizma kot pojava, ki je pravzaprav botroval celi vrsti pozitivnih sprememb za vse tukajšnje prebivalce. Seveda ne zmagoslavno, kakor se je to dogajalo nekoč, bolj prefinjeno. Ne pa do te mere, da ne bi bilo opazno. Predvsem, če takoj zatem prebereš, da je t.i. Casa del combattente dom nove religije domovine, laična cerkev vseh državljanov. Morda je najbolj srhljivo predvsem to, da se bo marsikateri obiskovalec z danim prikazom strinjal.
Pa še: proslavljanje konca prve svetovne vojne bi moralo, kot je bilo že večkrat rečeno, v ospredje postavljati solidarnost med narodi. To pa je težko uresničiti, ko se na enem mestu govori le o enem narodu in eni kulturi.