RASIZEM V ITALIJI - Kot nekoč v Alabami

Pred 62 leti je upor temnopolte Rose Parks, ki sedeža na avtobusu ni prepustila belcu, kot je takrat veleval zakon v Alabami, sprožil množičen bojkot javnih prevoznih sredstev, ki je pod vodstvom Martina Luthra Kinga leto kasneje privedel do odprave te oblike rasne diskriminacije. V ZDA vseh žepov rasizma še niso povsem odpravili, razmere pa so se od takrat bistveno izboljšale.
V Italiji pa gremo, kot kaže, rakovo pot. Svoj rasistični obraz je italijanski narod sicer že pokazal s krvoločno kolonizacijo v Etiopiji, Somaliji, Eritreji in Libiji, z zločini fašizma nad Slovenci in drugimi narodi, nazadnje pa so s pregonom Judov rasizem celo vnesli v državno zakonodajo. Vemo, koliko je bilo zaradi tega gorja in kako je odporniško gibanje privedlo do republiške ustave, ki je postavila na nove osnove omike, človeškosti in solidarnosti politično kulturo in zakonodajo v tej državi.
V letih se je v državo priselilo nekaj milijonov ljudi, mnogi tudi z različnimi odtenki polti. Integracija ni bila vselej brez nestrpnosti in zapostavljanja, množičnih izbruhov rasizma pa ni bilo. Kaj se je torej zdaj zlomilo, da odkrivamo rasizem med znanci in sosedi, ki se ga ne sramujejo več, ampak ga že odkrito razglašajo? Kronika zadnjih dni nam ponuja niz grozljivih primerov banalnosti zla, kot bi jih označila Hannah Arendt. Mladeniča sta v Kampanji ob vzklikanju Salviniju ranila priseljenca iz Malija; upokojenec je v Rimu z zračno puško ustrelil v hrbet eno leto staro romsko deklico, ki tvega, da ne bo več hodila; drug strelec je v Venetu meril na goloba in - glej čudo - zadel temnopoltega delavca.
Pa še najnovejša primera. V Aprilii so »miroljubni« domačini zasledovali in linčali domnevnega tatu. Četudi se je 43-letni Maročan Hady Zaitouni res pripravljal na kak vlom, nič ne opravičuje, da so ga zaradi tega kot psa ubili sredi ceste. Kot nič ne opravičuje napada na 22-letno Daisy Osakue, temnopolto italijansko državno reprezentantko v atletiki, ki so ji v Moncalieriju zalučali jajce v oko. Drobec lupine se ji je zasadil v oko in malo je manjkalo, da ni izgubila vida. Kot je povedala, sta napadalca iskala »črnca« in našla njo. Karabinjerji presenetljivo trdijo, da naj ne bi šlo za rasizem. Kaj neki je potrebno, da bi govorili o rasizmu? Morda to, da bi si napadalci nadeli belo kapuco, pribili svojo žrtev na križ in zanetili ogenj?
Jasno je, da gre za rasizem. Vse žrtve tega nasilja so osebe drugačne polti. Toda od kod to slepo sovraštvo? Tujci so že dolgo let med nami in ni, da bi jih zadnje čase prihajalo več, nasprotno. Res je, da smo sami žrtve neoliberalne finančne polomije, ki nas je potisnila v socialno prekarnost in eksistencialno ogroženost. Ko te drugi, zate premočni, tepejo, pa je kar naravno, da se zneseš nad šibkejšimi.
Še najbolj pa se je spremenilo kulturno-politično okolje, ki ga je z vstopom v vlado prinesel Matteo Salvini. Sovraštvo do priseljencev in Romov ter ščuvanje k oboroženi samoobrambi sta odprla pokrov greznice, da kar pljuska ven to, česar smo se še do včeraj sramovali. In Salvini ob tem uživa. Ob zadnjih napadih ni našel boljšega, kot da po vzoru Mussolinija (in točno na dan njegovega rojstva) izbljuva geslo »Tanti nemici, tanto onore« (Mnogo sovražnikov, velika čast). Je to naredil nalašč ali je šlo zgolj za naključje in še sam ni dobro vedel, koga citira? Morda je to drugo verjetnejše, a nič kaj pomirjujoče. Pomenilo bi, da imamo na čelu policijskega aparata človeka, ki pravzaprav ne ve, kaj govori, razmišlja pa natanko tako, kot je pred 80 leti Mussolini.