MANJŠINA - Mancino v Štivanu (Sandor Tence)

Da je Gibanje 5 zvezd takoj preprečilo namero Lige, da bi iz italijanske zakonodaje črtali t.i. Mancinov zakon, predstavlja tudi za nas Slovence dobro novico. Zakon iz leta 1993, ki ga je oblikoval takratni notranji minister Nicola Mancino, namreč precej strogo kaznuje nasilje, ki je motivirano z rasnim, etničnim in verskim sovraštvom. Slaba novica pa je dejstvo, da se je leta 2018 našel kdo v vladi (v tem primeru minister Lorenzo Fontana), ki je predlagal ukinitev tega pomembnega zakona. Vse skupaj se bo najbrž končalo v smislu »tresla se je gora, rodila se je miš,« a to še ne pomeni, da je treba zadevo pomesti pod preprogo.
Brez Mancinovega zakona ne bi bila pred štirimi leti obsojena mazača, ki sta aprila leta 2012 pri Štivanu pomazala imeni slovenskih krajev na tamkajšnjem smerokazu. Sodnik za predhodne preiskave je pri pogojni obsodbi (tri mesece in 15 dni zapora) mazačev, ki ju je zasačil domačin David Peric, kot oteževalno okoliščino upošteval diskriminacijo slovenske manjšine; ko bi sodišče tega ne vzelo v poštev, bi se mazača izmazala z navadno denarno globo.
Sodba je prvič uveljavila Mancinov zakon v zvezi s slovensko manjšino in se pri tem sklicevala tudi na zaščitni zakon za Slovence, ki v 23. členu določa, »da se določila iz leta 1993 uporabljajo tudi za preprečevanje in represijo pojavov nestrpnosti in nasilja nad pripadniki jezikovnih manjšin«. Odvetnika Marco Jarc za SKGZ in Peter Močnik za SSO ter društvo Timava sta takratno sodbo upravičeno ocenila kot zgodovinsko.
Slovenci smo torej lahko zadovoljni, da je predlog ministra za družino takoj padel v vodo in da se z njim vladna koalicija, tako vsaj upamo, ne bo sploh ukvarjala. Tudi ker ne sodi v vladno pogodbo med Gibanjem 5 zvezd in Ligo.
Zanimivo, da italijanski pravosodni organi kolikor toliko dosledno uveljavljajo Mancinov zakon, ne pa zakona iz leta 1952, ki prepoveduje fašistično propagando (znan je kot zakon Scelba), na katerem slonijo ukrepi demokrščanskega notranjega ministra in poznejšega predsednika senata. Gre za protislovje, a tako pač je, žal.