RASIZEM - Nalijmo si čiste krvi (Aljoša Fonda)

V Italiji se marsikdo še vedno huduje nad dejstvom, da barve italijanskih športnih reprezentanc branijo tudi temnopolta dekleta in mladeniči. Opazk, češ da niso pravi Italijani, so deležni tudi tisti športniki temnejše polti, ki se izražajo v brezhibni italijanščini oz. z lombardskim ali rimskim naglasom. Njihova edina »hiba« je barva kože.
Ko so na vladi politiki, ki vseskozi govorijo o »invaziji priseljencev« in grožnji, ki naj bi jo za italijansko kulturo predstavljali »drugi«, ni čudno, da se rasizem razpase. Ti razglasi in strahovi pa temeljijo na napačni predpostavki, da imajo belopolti Italijani izključno pravico do uporabe državnega ozemlja. Da so lastniki vsega, kar gre od Lampeduse do Alp. To mišljenje pa izhaja iz zmotnega prepričanja, da so Italijo vselej naseljevali čistokrvni belopolti Italijani, edini potomci čistokrvnih belopoltih (in slavnih) Rimljanov.
V četrtek zvečer, v oddaji In Onda na televiziji La7, je – medtem ko je zaripli odgovorni urednik lombardsko-desničarskega dnevnika Libero Pietro Senaldi rohnel proti ciganom, ki motijo potnike na vlakih in hvalil gospo, ki jih je na vlaku po zvočniku ozmerjala (predlagal jo je za napredovanje) – pisatelj in zgodovinar Valerio Massimo Manfredi mimogrede povedal, kako so v antiki mladi Grki odhajali od doma in se selili v južno Italijo. Šlo je za mlade samske moške, ki so jim v posameznih družinah zadali nalogo, da odpotujejo čez morje in poiščejo srečo, rodovitno zemljo, ki je v domovini ni bilo na razpolago. V daljnih deželah naj bi se oženili in postavili na noge nekaj novega. Tako je s časom nastala Magna Grecia s številnimi mesti, kot so Neapelj, Catania in Sirakuza, najbogatejše mesto zahodne Evrope tistega časa. S severa so se na Apeninski polotok selili najrazličnejši ljudje keltskega, germanskega in drugih izvorov. To, čemur Italijani pravijo barbarske invazije, so v nemškem in slovanskih jezikih enostavno preseljevanja narodov (Völkerwanderungen).
Sicilija je zelo zgovoren primer. Palermo ne bi bil tako veličasten, ko ne bi cvetel za časa arabskih in nato normanskih osvajalcev; še v 12. stoletju je bil na Siciliji najbolj razširjen jezik arabščina, kmetje so bili Arabci. V Agrigentu častijo »črnega svetnika« Calogera, meniha temnejše polti, ki naj bi prišel iz današnje Turčije ali severne Afrike, da bi zdravil in pokristjanil Sicilijance. Zgodovina rimskega cesarstva sploh ni linearna: ob tem, da so se tudi sami Latinci od nekod priselili, so v prvih stoletjih cesarstva na Apeninskem polotoku še vedno prevladovali drugi jeziki (npr. etruščanski). Prebivalci so bili ljudje najrazličnejših izvorov, cesar Filip je bil Arabec iz Sirije, nekateri vojskovodje so bili črne polti.
Ko govorimo o krščanskih koreninah Evrope, moramo upoštevati tudi vlogo Arabcev (na Iberskem polotoku in Siciliji) ter Turkov (na Balkanu). Kljub temu, da so evropski sovražniki turške osvajalce opisovali kot hudobne in krute, je Osmansko cesarstvo prineslo tudi marsikaj dobrega – od mnogih reform do kulture in kulinarike (od kod priljubljene balkanske mesne jedi na žaru na naših šagrah? Kebab-čevap? Turške prodajalne kebabov le niso tako eksotične, kot lahko zgleda na prvi pogled).
Današnji priseljenci ne bodo gradili kake Sirakuze, od njih tega nihče ne pričakuje. Ne smemo pa si domišljati, da je državno ozemlje v domeni enega naroda. Vsaj Slovenci bi to morali vedeti. Skozi današnji slovenski prostor so tako kot po vsej srednji Evropi v stoletjih šla najrazličnejša ljudstva, v zamejstvu pa dobro vemo, kaj pomeni »stik med narodi«. Na misel pride smešnica, ki pravi: »Če bi bili Slovenci temne polti, bi bili vsi Tržačani mulati.« Drugod po Evropi pa ni bistveno drugače.